Med krepitvijo domišljije in onemelostjo psihe

Pisanje med »kriziranjem«

V domačem literarnem prostoru vsaj javno ni znan noben primer pisatelja, ki bi ustvarjal pod vplivom takšnih ali drugačnih drog, čeprav se najbrž med njimi najde vsaj kakšen rekreativni uživalec. Se je pa že opogumil marsikateri ozdravljeni narkoman in svojo bridko zgodbo stisnil med platnice, čeprav večinoma iz samoterapevtskih vzgibov. Toda Zlatko Blažič, ozdravljeni odvisnik in avtor dela Zgodovina moje heroinske odvisnosti, ki je izšlo pri Založbi Mladinska knjiga, zatrjuje, da se pisanja ni lotil niti zaradi altruističnega momenta niti zaradi samozdravljenja, temveč je po naključju, ob pisanju seminarske naloge za fakulteto, ugotovil, da uživa v upravljanju z besedami. »Kot novorojenček sem delal prve gibe v literarnem polju, a dojel, da me to strašno privlači.«

Ko se je še spopadal z odvisnostjo, ni nikoli razmišljal, da bi poprijel za svinčnik in papir, a zdi se mu, da je tudi iz časovne distance dovolj avtentično opisal narkomansko življenje. »Nisem pozabil niti okusa droge niti okusa vseh takrat doživetih zgodb ali prepričanj in vedenja.« Marko Ješe je, nasprotno, največ pisal, ko je doživljal resnično hude krize, saj se je na tak način zamotil, da se ni gnal za novo dozo. »Ko sem bil sam narkoman, še ni bilo metadona in smo zato množično 'krizirali'. Te krize so bile tako hude, da bi v tistem trenutku za 'špon' prodal še svojega otroka, a pisanje mi je takrat pomagalo. Prav zato, ker sem pisal sredi najhujšega, sem tako pristno opisal krize, saj se jih sicer ne bi spomnil.« Kar 17 let za tem, ko je začel beležiti svojo zgodbo (velik del te je bil spisan tudi med zdravljenjem v komuni na Sardiniji), mu je leta 2005 pri založbi Rotis uspelo izdati roman Kodrlajsasti piton, ki ga je literarno izpilil pisatelj Branko Gradišnik, zgodba pa se razvija prek dveh likov, pozitivca in negativca v Marku Ješetu.

Gojenje utopičnih vizij

Čeprav rastline, ki nudijo omamo, obstajajo že tisočletja, so droge v literaturi vidnejše mesto dobile konec 18. stoletja z obdobjem romantike. Za poetično inspiracijo je v tistem času, še bolj množično pa v začetku naslednjega stoletja, skrbel opij, ki so se mu vdajali mnogi, od Jeana Cocteauja, Thomasa De Quincyja ali Charlesa Baudelaira pa do Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa ali Arthurja Conana Doyla. Po prepričanju teh je opij omogočal transfer iz resničnega v sanjski svet in nazaj, čeprav je De Quincy opozarjal, da zvarek iz maka zgolj krepi že obstoječo intelektualno hrabrost, »dovoli, da se spodbujajo fantastične sanje, ki presegajo banalnost vsakdanjega življenja«. Vendar je opij lahko razkrival tudi impotenco ali onemelost pisateljeve psihe.

Sredi 19. stoletja pa je bil ustanovljen tudi tako imenovani pisateljski hašiš klub, ki so mu bili zvesti Victor Hugo, Honore de Balzac, Alexandre Dumas, Charles Baudelaire in mnogi drugi. Slednji tako opija kot hašiša ni nikoli jemal kontinuirano, kajti čeprav je verjel, da spodbujata domišljijo in s tem ustvarjalnost, se je zavedal, da lahko povzročata tudi zmedenost in uničujeta osebnost. »Za umetnika je katastrofa, če lahko ustvarja le, ko je 'zadet',« je večkrat ponavljal in se raje prepuščal alkoholnim omamam.

Med kasnejšimi generacijami sta ljubezen do iste rastline, torej indijske konoplje, med drugimi gojila Hunter S. Thompson in Allen Ginsberg, ki se je v svojih delih kot tudi sicer silovito zavzemal za dekriminalizacijo marihuane. Ta je med pisci bila in je še vedno priljubljena, ker omogoča asociacijske bloke, podobne tistim iz sanj, zaradi česar naj bi bila literatura, ki je nastala pod učinki kanabisa, polna utopičnih vizij.

Dvomljivo učinkoviti navdih

Allen Ginsberg se nikakor ni zadovoljil zgolj s kajenjem marihuane, temveč je veliko eksperimentiral tudi z drugimi drogami. Njegovo zanimanje zanje je izviralo predvsem iz želje, da bi povišal kreativnost, a vselej se ni izšlo. Ko je prvič poskusil halucinogene gobe, je doživel »mesijsko blaznost« in so ga drugi komaj ustavili, da ni nag stekel po bostonskih ulicah, kjer je želel ljudem spregovoriti o miru in ljubezni. Vase je zmetal praktično vse, kar mu je prišlo pod roke, in v omamnem stanju zapolnil več beležnic ter ustvaril številne, predvsem psihedelične pesmi, a bil večinoma razočaran nad rezultati. Čeprav naj bi psihedeliki, med katerimi je najbolj priljubljen LSD, odpirali namišljene svetove v vsej njihovi kompleksnosti, so rezultat njihovega jemanja pogosto fragmentirani in kaotični teksti. A jim je bil Aldous Huxley vseeno tako zvest, da si je še na smrtni postelji (umrl je zaradi raka) zaželel odmerek LSD. Ta je zanj predstavljal pot do transcendence, do resnice, skrite v človeškem umu.

Precejšnjo kaotičnost so raznorazne droge, med katerimi je osrednje mesto našel heroin, povzročile tudi v besedilih Williama S. Burroughsa, enega najbolj kontroverznih umetnikov vseh časov, ki je med drugim po nesreči ustrelil svojo ženo. Vselej je govoril, da mu droge pomagajo »barvati izven črt« in živeti v večni surrealnosti. Svojo pot zasvojenosti je popisal v romanih Goli obed in Džanki ter tudi tu pokazal, da mu narkomanstvo ni predstavljajo trpljenja, temveč način življenja.

Med blaznostjo in vrhunskostjo

Tako za Irvina Welsha kot Stephena Kinga pa je bilo jemanje drog reakcija na vrsto neugodnih okoliščinah, v katerih sta živela. Kinga so v otroštvu, ko je družino zapustil oče, mati pa je zato cele dneve garala in otroka puščala pri sorodnikih, pogosto pestile nočne more, v katerih je mama ležala v krsti, sam pa je bil poleg obešen na vislicah. V odraščanju se je s temi temnimi mislili spopadel tako, da jih je pretopil v zgodbe, a ob začetku študija se je odločil za drugačen beg iz realnosti, prek alkohola in različnih prepovedanih substanc. Ko se je že srečal z uspehom, mu je še posebno v slast šel kokain, ki je bil zanj kot stikalo, s katerim se je priključil, a bil zaradi njega večkrat tudi na robu smrti. Ko je privolil v zdravljenje, se je za resničnega izkazal njegov največji strah, in sicer da brez kokaina ne more več pisati. Z ozirom na to, da se trezen sploh ni spomnil, kako so nastajale knjige v omamljenem stanju, je moral po zdravljenju pisateljsko kariero začeti tako rekoč znova. A po mnenju oboževalcev naj bi bile te knjige bolj poglobljene in inteligentne.

Ameriški vojaški psihiater in nevrolog William Hammond, živeč v 19. stoletju, si je poskusno vbrizgaval zrna kokaina hidroklorida in nato poskusil pisati. Ugotovil je, da več kot si ga je vnesel v telo, bolj jasno in vrhunsko je lahko pisal. »Nisem se mogel ustaviti, pisal sem stran za stranjo v povsem drugačnem slogu kot sicer. To je bilo najboljše, kar sem napisal doslej,« je svoje izsledke strnil kasneje. A ko si je vbrizgal 18 zrn, je njegov um spolzel izpod nadzora, po prekinjenem poskusu pa so ga pestile mlahavost, slabost in težave s koncentracijo.