Rojen leta 1981 v družini lutkarjev je bil gledališču blizu že kot otrok, a sam pravi, da se z lutkami sprva ni resno ukvarjal – šele prijatelji so ga prepričali, naj se vpiše na Praško gledališko akademijo DAMU. Tam je doktoriral iz alternativnega gledališča in lutkarstva na temo »glasbene perspektive lutkovnega gledališča« in prav to glasbeno mišljenje je postalo njegov prepoznavni ustvarjalni princip. Lutkovne predstave namreč gradi kot kompozicijo, kjer se ritem koraka, tempo giba, barva svetlobe in melodija besede povežejo v partituro, v kateri ima vsak element svojo vlogo.
Že njegova prva predstava E Beh? (2002), ki je nastala po študiju pri legendarnem mojstru Brunu Leoneju v Neaplju, je začrtala smer: spoj tradicije ročnih lutk, improvizacije in neposrednega stika z občinstvom. Leto pozneje je zasnoval mednarodni glasbeni projekt Etno Histeria World Orchestra, ki je postal stalnica njegovega ustvarjanja, med letoma 2004 in 2011 pa soustanovil še tri glasbene zasedbe – Fekete Seretlek, Grad Gori! in Trio Katastrofa.
Med glasbo in lutkami
V njegovih predstavah – od Little Night Tales, Kabaret Luknja in Procesa do Časoskop, Kar/Funeral Feast in Being Don Quichotte – se motivi iz literature (Grimm, Cervantes, Gogolj) prepletejo z ljudskimi glasbenimi motivi in elementi predmetnega gledališča. Kot zapiše dramaturginja Jelena Sitar Cvetko, se Solce mirno odpove klasičnemu dramskemu konfliktu in ga nadomesti z dinamiko glasbenih variacij – prizori so kot stavki v skladbi, junaki kot glasbeni motivi, ki se razvijajo in vračajo.
Mednarodno odmevna predstava Being Don Quichotte, za katero je prejel nagrado zlata paličica in veliko nagrado na Bienalu Lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, je emblem njegove poetike. V njej Cervantesov junak postane popotnik skozi različne lutkovne tehnike in glasbene žanre, zvočna struktura pa ustvarja nenehno menjavanje perspektiv. Predstava se giblje med humorjem in melanholijo, med virtuozno animacijo predmetov in koncertnim nastopom, kar od gledalcev zahteva enako pozornost do zvoka kot do zgodbe.
Leta 2014 je soustanovil in prevzel umetniško vodenje festivala Plavajoči grad/Floating Castle pri gradu Snežnik. Festival je nastal skoraj po naključju, iz srečanja prijateljev in želje, kot pravi Solce sam: »Da bi enkrat v letu ustvarili svet, ki ga želimo živeti.« Vsak avgust ta »migracijski festival«, kot mu pravi Solce, za nekaj dni preoblikuje okolico gradu v gosto mrežo odrov, improviziranih prizorišč in spontanih procesij. »Plavajoči grad ni festival v klasičnem smislu. To je skupek trenutkov, kjer meja med nastopajočimi in občinstvom izgine, kjer se lokalni kmet pogovarja z brazilsko pevko in nihče ne ve, kdo je tukaj 'zvezda',« festival opiše Solce.
Njegove predstave in glasbeni projekti so gostovali na več kot štiridesetih mednarodnih festivalih od Avstralije do ZDA, od Čila do Japonske. V tujini ga poznajo tako ljubitelji lutkovnega gledališča kot obiskovalci glasbenih odrov; povsod pa ga spremlja isti odziv – občinstvo, ki se iz gledalcev spremeni v soudeležence.
Umetnost kot dejanje
A Solcetova umetnost se ne ustavlja zgolj pri estetiki. Njegov credo je, da mora biti umetnik »prva bojna vrsta« – glasen, izpostavljen, radikalen, kadar gre za človečnost in pravičnost. Avgusta 2025 je ta credo dobil otipljivo obliko, ko je v okviru festivala Floating Castle v Ljubljani organiziral glasbeni protest v spomin na desetletno Saro Hamed Elkarnavi, ubito v izraelskem napadu na Gazo. Dogodek, zamišljen kot kratek poklon, se je razvil v triurno procesijo po ljubljanskih ulicah: orkester Etno Histeria je igral in hkrati zaustavljal promet, zaprl restavracije, vstopil v franšizo s hitro prehrano … »Ko bomba utiša petje otrok, postane tišina najbolj strupena. Zato bodimo glasovi, bolj gromki od eksplozij,« je zazvenelo sporočilo protesta.
Solce protest razume kot del širšega gibanja – ideje, da bi se umetniki globalno povezali in vplivali na tok družbenih naracij, celo na politične odločitve. »Umetnost brez odgovornosti je samo dekoracija. Če je dekoracija, potem je zame neuporabna,« pove brez ovinkarjenja.
V Solcetovi lutkarski logiki ima tako tudi lutka posebno moč: že po naravi je dvojina – manipulator in predmet, prisotnost in odsotnost – in s tem odpira večplastnost pomenov. Gledalcu ne ponuja dokončnih odgovorov, ampak ključ, s katerim si mora sam odpreti vrata v predstavo. Prav zato lahko njegove stvaritve enako močno delujejo na otroško in odraslo občinstvo kot na festivalske selektorje ali prebivalce oddaljenih vasi.
Čeprav je prejel vrsto domačih in mednarodnih nagrad, njegova merila niso merljiva v priznanjih. Njegova uspešnost je v trenutkih, ko občinstvo postane del predstave, ko glasba ustavi ulico, ko lutka v rokah spremeni pomen predmeta, ko skupnost zaživi vsaj za nekaj ur.
Matija Solce je umetnik, ki hodi po tanki meji med igro in aktivizmom, med umetniško formo in življenjsko nujo. Zanj je umetnost prostor, kjer se srečata estetika in etika in kjer, kot pravi sam, »lahko z improviziranim inštrumentom doma v kuhinji začnemo spreminjati svet«.
