Mariborska verzija je namreč dejansko izjemna zaradi neverjetne (dramaturške) čistosti, v dramatizirani adaptaciji Gorana Ferčeca z jasno vnaprejšnjo strukturno zavestjo: kompleksna problemska vozlišča so ne samo pregledno predstavljena in brezhibno gladko zrahljana, temveč še celo ambiciozno motivno nadgrajena. Prebiranje jasno čitljive predstave vpelje bralca v serijo indicev, ki se gibljejo po poteh samolastne logike: kjer je dim, ni nujno ognja (halucinogeni organizem je v prvem delu resda bolj naklonjen poznavalcem romana). Po lastnih besedah romana bi se doživetje predstave bralo kot »tu je delovala tolpa hipnotizerjev in prenašalcev glasu, ki so mojstrsko obvladovali svojo umetnost«, akterje pa obračali med spletom diabolične iluzije in umobolnosti. Prekatne, prežeče situacije v naoljenem scenografskem jojo mehanizmu Numena in Ivane Radenović nepričakovano vznikajo v obstoj in se kot privid razblinjajo do odrske golote. Gledališko realnost odmerjajo dvižne in predelne stanovanjske stene, sekajo dogajanje in nastavljajo zlovešče pasti človeški strasti, da igrajo po (glasbenih) tonih (Arturo Annecchino) zdaj psihedelično, zdaj klasično ali po rusko folklorno obarvane partiture.
Kica v polnem kreativnem zamahu popestri klasično epsko širjavo ob angažmaju skorajda celotnega ansambla mariborske Drame pri interpretaciji v preverjenih igralskih legah s popestritvenim dodatkom komičnih karakternih šmink (kot je tista z mikavnim reklamnim panojem na dveh nogah ali stanovanju št. 50, ki se predstavi kar samo v Davorju Hergi). Z že znano metodologijo kabarejskih presenečanj pripelje do osveženega žanrskega odnosa pri brezkončnih zloveščih igricah v igri od začetkov štetja (pri poglobljenem Pilatu Petra Boštjančiča): žametni maček Behemoth Nejca Ropreta, ki pretika vse gledališke kote, polizani Korovjev Vladimirja Vlaškalića, pajdašica Hella Mateje Pucko in ne nazadnje klišejsko rdeče-črno kostumiran Valičev prekaljeni satan z neizbrisnim nasmeškom. Kot večno zažigalni moment ne pozabi napeti strun ljubezenskega patosa Mojstra in Margarete (Nataša Matjašec Rošker), ki ga režija sarkastično dekorira v (pogrebni) cvetlični aranžma.
Mariborska Mojster in Margareta kot prazgodba zajema skoraj vse podzgodbe (vendar tudi ne izdvaja nobene specifične), ko se pregiba od eshatoloških prevpraševanj in izvorne razklanosti sveta na dobro in zlo: pogubna faustovska zvedavost umetnika (na političnem podiju) mestoma zazveni tudi aktualno v diabolični sodobnosti brez moralnih načel. Med Mojstrovim romanom o Kristusu, romanu Bulgakova o Mojstru ali (Ferčecevi) historični dokumentaciji (oziroma interpretaciji) s strani politike demantirane umetnosti Bulgakova morda niti ni razlike – vsi liki sredinijo v troedinosti Branka Jordana in njegovih interpetacijskih niansah. Zagonetna romaneskna uganka se nato dramaturško pravilno razreši do razsnove. Predstava, v kateri vse poteka predvsem tehnično brezhibno.