Festival Liffe je že v polnem zamahu, uvodni dnevi pa so ponudili kar nekaj zanimivih filmov. V sekciji Kralji in kraljice smo med drugim lahko videli zadnji film Petra GreenawayaGoltzius in Pelikanova druščina (Goltzius and the Pelican Company, 2012), nemški vestern Zlato (Gold, 2013), v katerem nastopa Marko Mandić, in lahkotno, črno-belo dramo Frances Ha (2012) režiserja in scenarista Noaha Baumbacha.
Scenarij za omenjeni film je Baumbach napisal skupaj z Greto Gerwig (ki je odigrala tudi glavno vlogo), ki že nekaj let velja za ljubljenko ameriškega neodvisnega filma. Nase je opozorila v filmih tako imenovanega mumblecore vala, predvsem v sodelovanju z režiserji, kot so Joe Swanberg in brata Duplass. Film Frances Ha je delno avtobiografsko obarvan, nima zgodbe v klasičnem smislu, gradi pa predvsem na stilu francoskega novega vala in je v tem zelo blizu že omenjenemu mumblecore valu. Naslovna junakinja je 27-letna plesalka, ki se ji je čas neodgovorne mladosti že zdavnaj iztekel. Njena relativno spokojna eksistenca je posledica finančne podpore staršev in bogatih prijateljev, kar se kaže tudi v njenih mlahavih prizadevanjih za bolj zrel pristop k življenju in povsem arbitrarnih odločitvah.
Tako kot se glavna junakinja izgublja v meandrih svojega ne prav zares težavnega življenja, pa se izgublja tudi film, ki mestoma ne ve prav dobro, kaj hoče povedati oziroma pokazati. Glavna junakinja ves čas daje občutek, da se ne trudi zares in tudi filmu se pozna, da bi se lahko bolj potrudil. Gradi namreč predvsem na art referencah (celo skladbe, izbrane za soundtrack, aludirajo na francoski novi val) in praznih, kvaziintelektualističnih dialogih, manjka pa mu humorja in dostojne mere samoironije. Tudi ko junakinja na koncu filma pove, da so ji všeč stvari, ki so videti kot napake, to ne deluje kot samorefleksija, temveč zgolj kot še ena opazka, na hitro izrečena vrstica. Edino, kar rešuje film, so dobra fotografija (Sam Levy) in igra ter pojava Grete Gerwig, ki ji uspe iz danega materiala ustvariti relativno simpatično junakinjo.
Ko serijski morilec izgubi službo
V sklopu Ekstravaganca, ki letos predstavlja zelo pester izbor filmov, so bili uvodoma na ogled stonerska komedija s hollywoodsko zasedbo Konec je tu (This is the End, 2013), zanimiva severnokorejsko-belgijsko-britanska koprodukcija Tovarišica Kim leti v nebo (Comrade Kim Goes Flying, 2013) in odlična angleška črna komedija Turista (Sightseers, 2012). Ta morbidni film ceste je režiral Ben Wheatley (Down Terrace, 2009, Kill List, 2010), ki je poskrbel za prepoznaven vizualni pečat (med drugim postreže z nazornim prikazom krvavo razmrcvarjenih detajlov), ob tem pa film krasi tudi obilica črnega humorja, za kar sta zaslužna predvsem scenarista in glavna igralca Alice Lowe ter Steve Oram.
Glavna junaka – Chris in Tina – sta se spoznala pred kratkim in enotedenske počitnice v prikolici se zdijo kot nalašč za prvi preizkus njunega odnosa. Idilo popotovanja po angleškem podeželju pa kmalu preglasijo temačnejši toni, ki so s stopnjevanjem filma vedno bolj nasilni in krvavi. Že ko pade prva žrtev, je očitno, da Chris in Tina prezirata ljudi (predvsem tiste, ki berejo Daily Mail), ko pa k temu dodata še elemente zavisti in ljubosumja, se njun odnos do soljudi pokaže v pravi luči. Atmosfera filma je ves čas bizarna, k čemur veliko prispevajo nenavadne turistične znamenitosti in ljudje, ki jih srečujeta na poti, zato se na začetku zdi skoraj na mestu, ko Chris in Tina opravičujeta svoj morilski pohod z razvojem demokracije in zmanjševanjem emisij, njuna filozofiranja pa so – čeprav neutemeljena – zabavna in vsaj deloma intrigantna.
Turista seveda ni tiste vrste film, ki bi se trudil ugajati vsem. Tisti gledalci, ki se mu bodo pustili prepričati, pa bodo lahko uživali v prepričljivi igri, zabavnih dialogih in domislicah, kot je recitiranje pesmi Williama Blaka Jerusalem v interpretaciji vedno odličnega Johna Hurta.
Medlo dokumentiranje najstnic
Uradni tekmovalni program Perspektive, ki ga sestavlja deset naslovov, je v uvodu predstavil precej različna filma – dokumentarni film Za vedno neosamljene (Forever Not Alone, 2013) avstrijskih režiserk Monje Art in Caroline Bobek ter film Miele (Miele, 2013), dolgometražni prvenec priznane italijanske igralke Valerie Golino.
Mladi režiserki Monja Art in Caroline Bobek sta za svoj dokumentarec izbrali temo zgodnjega najstništva in skozi daljše obdobje spremljali skupino na Dunaju živečih deklet, starih od 13 do 14 let. Čeprav sta režiserki razvili precej intimen odnos z dekleti (kar sta potrdili tudi v pogovoru po filmu), pa sta ustvarili zelo povprečen, lahko bi rekli površinski dokumentarec, ki ne pove nič novega – oziroma ne razkrije, kaj se zares dogaja v glavah in življenju najstnikov. Dekleta so pred kamero sicer ves čas sproščena in igriva, kar je vsaj delno splošna karakteristika odraščajoče generacije, ki vsak svoj korak beleži s kamero na mobilnih telefonih – vendar pa se je težko znebiti občutka, da sta režiserki cenzurirali precej stvari, ki bi ponudile bolj poglobljen vpogled v njihov vsakdan. Dekleta se zdijo preveč disciplinirana, saj pred kamero kramljajo zgolj o banalnih stvareh, ne kadijo, ne pijejo, na zabave sicer hodijo, vendar gledalci tega ne vidijo, ne govorijo o svojih starših in tudi ne o kakšnih resnejših problemih – če izvzamemo selitev enega od deklet v Nemčijo, kar je v filmu predstavljeno kot resen problem.
Skoraj neverjetno se zdi, da bi dekleta imela tako malo domišljije oziroma uporniške žilice, kot želi prepričati ta film. Seveda je pohvalno dejstvo, da režiserki nista izdali zaupanja, ki so jima ga izkazala dekleta in nista pokazali vsega, kar se je dogajalo v času, ko sta jih spremljali s kamero (tudi to sta potrdili v pogovoru po filmu), vendar pa je rezultat njunega pristopa medel dokumentarec, ki ga skrbi predvsem to, kako bo ugajal staršem portretiranih deklet.
Evtanazija z druge plati
Povsem drugačen pa je film Valerie Golino, suveren dolgometražni prvenec, ki ga je navdihnil roman tržaškega pisatelja Maura Covacicha. Miele se podobno kot film Speča lepotica režiserja Marca Bellocchia (videli smo ga na lanskoletnem Liffu) ukvarja s temo evtanazije, vendar tokrat z drugega zornega kota. Osrednji lik je Irene, falirana študentka medicine in sodelavka ilegalne organizacije, ki pomaga na smrt bolnim ljudem dostojno končati življenje. Pravila dela so stroga, in čeprav se jih Irene drži, se izkaže, da določene situacije presegajo tako pravila kot njo samo. Kupovanje prepovedanih zdravil v Mehiki, skrivanje in izmikanje pred prijatelji in svojci dajo že od začetka jasno vedeti, kakšno ceno zahteva njeno delo. Ko pa se pojavi pacient, ki ni na smrt bolan, temveč zgolj star, depresiven in odločen umreti, se dilema, kdo pravzaprav odloča o življenju in smrti, samo še bolj zamegli.
Film zaznamuje odlična igra glavne igralke Jasmine Trince, ki ji v vlogi depresivnega inženirja parira Carlo Cecci. Obema pa pomaga tudi režiserka, ki zgodbo razkriva skozi detajle in dovoli likom ter situacijam, da se razvijejo v svojem ritmu. Čeprav gre za prvenec, je očitno, da Valeria Golino ve, kako se posname dober film, saj je ustvarila zrel portret pomembne etične dileme, brez odvečnega moraliziranja ali nepotrebne sentimentalnosti.
