Ljubezen, sila, ki daje moč nasproti lažem

Umetniška koordinatorka Slovenskega stalnega gledališča Trst (SSG Trst) Diana Koloini, je v prihodnjo sezono umestila štiri uprizoritve, med katerimi so tri prve slovenske izvedbe. Novembra si bo občinstvo lahko na velikem odru ogledalo predstavo Plemena sodobne britanske avtorice Nine Raine, ki jo bo režiral Matjaž Latin, marca bo isto prizorišče pod taktirko Ivice Buljana zasedla ruska klasika Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova. Na malem odru bo v začetku prihodnjega leta premiera sodobne italijanske drame Dol in Koli Spira Scimoneja, ki jo bo režijsko postavil Marko Sosič, v maju pa Pet modernih nô dram, predelava japonske klasike Yukia Mishime, z režijskim popisom Mateje Koležnik. »Vsi našteti režiserji ponujajo izvirne avtorske poetike, premišljeno komunikacijo s sodobnim svetom in intenzivno delo z igralci,« je prepričana Koloinijeva, ki je ob tej priložnosti spregovorila tudi o dolgoročnih vizijah za gledališče, čeprav se njen mandat izteče že konec tega leta.

Svet, v katerem živimo danes, je krut, brutalen in tudi vulgaren. V zamejstvu oziroma v Sredozemlju ni nič drugače, čeprav nočem zanikati specifičnosti in posebnih lepot tega prostora. Minulo sezono smo v tržaškem gledališču do srečnega zaključka privedli čez hude turbulence in težave. Ob tovrstnih nevarnostih moramo vztrajati pri osnovnih vrednotah oziroma razlogih, zakaj smo tukaj in delamo to, kar mislimo, da je prav, o razlogih, ki jih najdemo v sebi in skupaj s tistimi, ki so nam blizu, osebno ali delovno in ustvarjalno. Skupno ime tega je ljubezen, naša letošnja tema. Ljubezen med moškim in žensko ali med istospolnima partnerjema, ljubezen med bratom in sestro ali med sinom in očetom, pa tudi ljubezen do lepote ali do dreves kot pri Čehovu, nemogoča in paradoksalna ljubezen, kot jo srečamo pri Mishimi, vselej pa tudi ljubezen do gledališča in do ustvarjalnosti, ki bogati življenje. Ljubezen kot sila, ki nam daje moč nasproti lažem, prevaram in manipulacijam, ki pustošijo naš svet. To je seveda stara, pravzaprav večna tema, a je obenem vsakič nova in drugačna. Prizadevala sem si poiskati besedila, ki so gledalcem lahko blizu, hkrati pa nudijo svežino in odprtost v svet, tudi pridih svetovljanskosti. Številčno je repertoar sicer skromen, v tematskem in žanrskem smislu pa raznovrsten, saj je tu tako sodobna družinska drama kot politična parabola, poetične igre o ljubezni in klasika iz ruske dramatike.

Gotovo se mi zdi pomembno, da gledališča, ne le tržaško, uprizarjajo domača besedila, tako praizvedbe kot ponovne uprizoritve. A prav vsako leto ni mogoče zadostiti tej potrebi, saj je sezono treba povezati tudi z drugimi cilji. V Trstu še posebej pogosto slišim, da bi morali skrbeti zlasti za uprizarjanje tamkajšnjih, zamejskih avtorjev. Do neke mere se s tem strinjam, saj je pri teh res mogoče pričakovati zgodbe in tematike, ki so zavezujoče za tamkajšnji prostor, vendar pa se te stvari ne dogajajo kar avtomatično. Dejstvo, da je neko besedilo napisal domači avtor, tako še ne more biti zadostni razlog za uvrstitev v repertoar. Mislim, da moramo ciljati predvsem na to, da delamo zanimivo in izrazno močno gledališče, obenem pa tako, da bo zmoglo pritegniti občinstvo. Pri tem ne mislim na komercialo. Naša predzadnja uprizoritev denimo, ki je nastala v koprodukciji z ljubljansko Dramo, Handkejev Še vedno vihar v režiji Ivice Buljana, je za gledalce zelo zahtevna, že zaradi dolžine, pa je v Trstu vendar doživela izjemen uspeh in pritegnila nadstandardno številno občinstvo. Tega uspeha sem bila zelo vesela, tudi zato, ker priča, da se v skrbi za večji obisk ni treba spuščati v ceneno lahkotnost in prazno zabavnost. Gotovo pa moramo misliti na to, da bomo v gledališče zvabili več gledalcev, saj je SSG v zadnjih letih izgubilo kar nekaj publike. Zlasti se moramo potruditi, da privabimo mlade.

Da, italijanski nadnapisi so velika zasluga Marka Sosiča, ki se je zaradi tega moral soočiti z velikimi težavami in nasprotovanji. A ta zgodba je toliko napredovala, da so zdaj s prevodi opremljene vse prireditve v gledališču, tudi gostujoče predstave, filmi, pogovori in drugo. V resnici je Italijanov, ki prihajajo v naše gledališče, relativno malo, a je vendar zelo pomembno, da prihajajo in jih bo v prihodnje, upam, vse več. Tako se slovensko gledališče odpira v drug nacionalni prostor, kar je zelo dragoceno, ter deluje tudi kot prostor dialoga med dvema jezikovnima kulturama. Žal pa našemu teatru doslej ni uspelo kaj dosti gostovati po Italiji. Mislim, da bi bilo v prihodnje nujno potrebno poskrbeti tudi za to.

Želim si ga res in nameravam se tudi potruditi za to. A izkazalo se je, da je v produkcijskem in organizacijskem smislu to zahteven podvig, predvsem zaradi sistema delovanja italijanskih gledališč. Čeprav je za SSG gotovo tudi dobro, da spada v mrežo teatrov stabile, je ta sistem katastrofalen: neurejeno in nepredvidljivo državno financiranje, gledališča nimajo stalnih igralskih ansamblov in si pri ustvarjanju težko privoščijo kreativen proces, temveč ustvarjajo produkte, ki jih potem prodajajo okrog… Prav groza me je, ko vidim, da posamezne poteze tega sistema nekateri skušajo uvajati tudi v Sloveniji. Kljub temu je potrebno poiskati možnosti za sodelovanje, le da bo to zahtevalo nekaj več časa. Sicer pa tržaško gledališče v svojo abonmajsko ponudbo v sodelovanju s tukajšnjimi partnerji že vključuje italijanske ustvarjalce, predvsem s plesnimi in glasbenimi dogodki.

Proračunska postavka za program je res relativno majhna, a to niti ni poglavitni problem, večje težave povzroča neurejenost in nezanesljivost financiranja italijanske države, od katerega v prevladujoči meri živimo. Kratko malo denar, ki je bil obljubljen in načrtovan, včasih ne pride v gledališče. Programski proračun omogoča štiri osrednje uprizoritve in dve mali otroški predstavi. V lanski sezoni smo sicer realizirali pet uprizoritev, a le za ceno strahotnega stiskanja in varčevanja, tudi pri honoriranju sodelavcev, medtem ko smo edino večjo uprizoritev uresničili v koprodukciji z ljubljansko Dramo. Vodstvo gledališča je pričakovalo, da bom tudi za naslednje leto načrtovala pet uprizoritev, a sem vztrajala, da nima smisla povečevati števila za ceno siromašenja vsake postavke posebej.

Projekt Srce v breznu, ki je bil načrtovan kot najambicioznejša postavka lanske sezone, je bil odpovedan tik pred začetkom študija in nekaj mesecev za tem, ko je bil dogovorjen z ustvarjalci, ki so vanj vložili dosti dela. Zato se mi je in se mi še vedno zdi takšna odpoved skrajno problematična. Zgodila se je samo en mesec po tem, ko sem prišla v gledališče in upam si reči, da sem naredila prav vse, kar sem takrat vedela in znala, da bi vodstvo prepričala, da finančni primanjkljaj rešujemo na drugačen način. Res je tudi, da je ta odpoved tako rekoč razstrelila sezono; nadomestno uprizoritev pa smo bili prisiljeni realizirati z miniaturnimi sredstvi. Pri načrtovanju nove sezone pa nisem razmišljala o vrnitvi k Breznu. Žal mi je zaradi truda in konceptualnega razmisleka, ki ju je v projekt vložil Sebastijan Horvat s sodelavci, se mi pa po ponovnem premisleku vendar zdi, da ga je prejšnji umetniški vodja Boris Kobal zasnoval v duhu nekakšne partizanske geste, ki premore lepoto, a tudi problematičnost provokacije. Vrh tega so bile tovrstne zgodbe, povojni poboji, že prevečkrat zlorabljene v slabe namene. Ob današnjem stanju sožitja med Italijani in Slovenci morda ni smiselno niti potrebno drezati v te rane. Gotovo imamo danes dosti drugih zgodb, ki so za nas pomembne in zanimive.