V razprodanih Križankah, našteli so 3400 poslušalcev, so koncert napovedovale orkestralne različice slovenskih zimzelenih popevk, ki jih je nato presekala Eurovison z novega albuma Spectre. Komad je bil dobra napoved vsega, kar družbeno kritičen album obsega, od propadle Evrope, svetovnih vstaj do svetovnih "izdaj", kot jih razumejo ZDA.
V prvem delu koncerta je kolektiv z Milanom Frasom in Mino Špiler v ospredju in prepoznavno animacijo v ozadju preigral novi album in kolektivno snemanje s pametnimi telefoni sprožil s pesmijo The Whistleblowers.
Sledila je natanko desetminutna pavza, ki se je odštevala v ozadju, na platnu pa se je ob, tokrat dunajskih valčkih, hkrati projiciralo vabilo v novo stranko, Spectre, ki so jo ustanovili ob izidu novega albuma. Zadnje sekunde, preden je Laibach ponovno stopil na oder, je občinstvo pričakalo skorajda v vzdušju novega leta. Distanciran, brezoseben, sintetičen glas, ki je publiko nagovarjal med koncertom, od tega, da jih imajo radi, do pohval, kako odlična je, najboljša, do prošnje, "nobenega Sieg Heil", je napovedal - "and now something completely different".
Laibach je, kar je značilno tudi za njihove prejšnje koncerte, po predstavitvi novega albuma v drugem delu odigral nekatere stare komade. Začeli so z zelo zgodnjim Brat moj, nato pa so med drugim sledili komadi B Machina, Leben-Tod in See that my grave is kept clean.
V dodatku dvournega koncerta so Laibachi občinstvo razvneli tudi s Tanz mit Laibach in zadnjim, nedvoumnim komadom Das Spiel ist aus. Če ne bi v tem kontekstu zvenelo nekoliko nenavadno, je bil to koncert, spektakel, za "staro in mlado", videti je bilo skoraj vse generacije. Ob odhajanju s prizorišča so si številni požvižgavali The Whistleblowers ter vzbujali zavist tistih zunaj, za zidovi, ki so ostali brez vstopnice.
Prav tako pa ni bilo malo takih, ki so po koncertu na spletnih kanalih grajali »povprečen« koncert brez odrske karizme nastopajočih, ki jih je zasenčila svetlobna tehnika in video projekcija.
