Nobenega razloga torej ni, da ne bi videli, kako jalovo postaja prizadevanje privilegiranih kapitalskih in političnih elit, da bi pasivno ali aktivno nezadovoljnim množicam bodisi na ulicah bodisi na delovnih mestih ali v tajnih združbah in organizacijah spet vsilile vlogo poslušno podrejene »raje«. In ni razloga, da ne bi videli, kako hudo razmajano ali že kar izničeno je zaupanje v bančne in davčne sisteme, v sodstvo in politiko ter v večino verskih in državnih institucij.
Morda bi celo lahko rekli, da zaupanja v kapitalske in upravljalske elite in njihove vzvode moči kratko malo ni več. Brez potrebnega zaupanja pa so tudi ti vzvodi moči zgolj nekakšne prenapihnjene fantazme, ki se lahko vsak hip druga za drugo razpočijo v franže.
Bolj ko ne je, skratka, mogoče sklepati, da svetovni red vzdržuje le še nekakšna inercija – in da so stari idejni, ideološki in verski konstrukti ter po njih vzpostavljeni mehanizmi preprečevanja kaosa zmeraj huje razgaljeni anahronizmi.
Deviantni »nadčlovek« je v prejšnjem stoletju razgalil svoj obraz
Če ob tem na primer vsaj na daleč pomislimo na Nietzschejevega mrtvega boga ter na nadčloveka in njegovo voljo do moči, se nam brez težav razpre zgodba 20. stoletja in v njej vloge cele vrste avtokratskih, neredko kar v nekakšna polbožanstva povzdignjenih voditeljev in silakov, ki jih je navdihovala predvsem volja do moči in oblasti. Razprejo se nam tudi zgodbe raznih režimov in režimskih elit, ki jih je prav tako motivirala fantazma moči in oblasti tako nad podrejeno »rajo« kot nad uporniškimi »hordami«, s čimer bi naj preprečili kaos. Toda ravno ta fantazma je v prejšnjem stoletju svet potisnila v hudo krvavi kaos.
Ni mogoče spregledati, da se danes razne kapitalske, verske in politične elite že kar noro in objestno omamljajo s to isto fantazmo. Čeprav pri tem najbrž gre za inertni anahronizem, je v takšni fantazmi, z njeno blaznostjo in sredstvi za podrejanje »raje« vred, še zmeraj treba videti resno nevarnost. Saj gre za nerazsodno silaško deviacijo iz krvave preteklosti, ki pač v skladu sama s sabo sebe in civilizacijo potiska na rob propada.
Zato se danes civilizirani zavesti zastavlja neizogibno vprašanje, kako tej inertni deviaciji čim prej odvzeti moč. Neizogibno vprašanje današnjega časa je torej, ali se bo današnja civilna družba zmogla v zadostni meri otresti vloge »raje« in »hord«, ki ji jo še zmeraj vsiljujejo današnje elite. Bo torej grozeči norosti zmogla odreči zaupanje, s katerim se hrani?
Vsekakor je mogoče reči, da se izkazovanje tega nezaupanja že dogaja. In da se bo ob inerciji izrojenih anahronizmov 20. stoletja to nezaupanje najbrž samo še stopnjevalo. Konflikt se skratka dogaja. In protestniške manifestacije, še posebej pa plastovit, široko razmahnjen aktivni ali pasivni upor zoper brezsramno izkoriščevalske in skorumpirane elite je najbrž treba prepoznati kot spontan, samoohranitveni refleks civilizacijsko in kulturno ozaveščenih ljudi 21. stoletja.
Vsekakor bi bilo predvsem neodgovorno in nič manj blazno, če bi civilna družba v soočenju z zmeraj hujšo grožnjo podnebnih, okoljskih in drugih katastrof vztrajala v vlogi podrejene »raje«. Zato civilizacijsko in kulturno ozaveščeni ljudje danes povsod po svetu zahtevajo pravočasne in korenite spremembe. Tudi – ali predvsem – v mišljenju. Današnje javne protestniške manifestacije so namreč po eni strani sporočilo kapitalskim, verskim in političnim oblastem, da jim več ne zaupajo – po drugi strani pa k temu javnemu in individualnemu nezaupanju kličejo vse, ki bodisi zaslepljeno bodisi prestrašeno ali otopelo še vztrajajo v podrejenosti vse bolj očitno neodgovornim pohlepnežem, samooklicanim odrešiteljem in kriminalcem.
Toda norcem na tej ali oni strani pač niti s kričanjem na ulicah ni mogoče dopovedati, da so norci. Enako je seveda s kriminalci ter vase in v svojo voljo do moči zaverovanimi silaki.
Namesto zmerjanja lopovov z lopovi, norcev z norci ipd. bo tokrat najbrž učinkoviteje protestniške manifestacije jasno in glasno razglasiti za silobran, hkrati pa izpostavljati in uveljavljati osnovno idejo 21. stoletja, ki seveda že obstaja.
Ni namreč mogoče spregledati, da se v 21. stoletje naše civilizacije prebuja novo mišljenje, ki je v soočenju s silaškimi deviacijami iz krvave preteklosti obrambnega značaja. To novo mišljenje je namreč v veliki meri posledica ozaveščenosti o podnebni, okoljski ogroženosti, o ogroženosti nepogrešljivih naravnih virov, o izkoriščevalskem, socialnem, finančnem in ideološkem nasilju, o bančnem kriminalu, davčnih prevarah, oazah in korupciji, o nenadzorovanem, neobvladljivem razvoju in kopičenju orožja ter kemičnih in bioloških manipulacijah v arzenalih silaških elit, o deviantnem pohlepu, grozečem kolapsu naftnih imperijev, o pereči demografski problematiki, o krizi dogmatske religioznosti itn. Vse to je torej nedvomna grožnja – in nasilje. Zato današnjim civilizacijsko in kulturno ozaveščenim državljanom in davkoplačevalcem ne preostane drugega kot silobran. Vendar tokrat ta silobran v glavnem niso divjaški poulični neredi ali celo oborožene vstaje. Saj po večini sedanjih protestov sodeč očitno gre za civiliziran, kulturni revolt, za kulturno sporočilo nezaupanja. Tak kulturni odklon pa vse bolj očitno presega vlogo »horde« in s tem tudi slepo ali otopelo poslušnost ter podrejenost elitam – kar je pravzaprav temelj, na katerem so vzpostavljene.
Manifestacije »kulturnega človeka« 21. stoletja
Resnica je, da so ljudje danes kljub vsem pomislekom povezani in informirani bolj kot kadarkoli doslej. Dvignila se je tudi stopnja izobraženosti. In z vsem tem kulturna samoprepoznavnost in kulturna zavest. Resda si dobršen del današnjih elit preko svojih mrež prizadeva, da bi v ta napredek vnesli zmedo in stagnacijo ali celo nazadovanje. Vendar jim to, vsaj v tolikšni meri, da bi spet lahko obvladovali »rajo«, ne uspeva. V sklopu tega seveda poskušajo marginalizirati kulturo, zamegliti sam pojem in vse, kar pod tem pojmom hočejo razumeti, podrediti tržnosti in potrošništvu. Toda kultura je v resnici preveč široko razvejena, pregloboko zakoreninjena kolektivna in individualna civilizacijska vrednota, da bi se z njo še lahko mešetarilo. Vsekakor si velika večina človeštva želi pristnih kulturnih odnosov, kulturne ozaveščenosti in urejenega okolja, spoštljivega odnosa do kulturne raznolikosti in, skratka, kulturne medsebojnosti, ustvarjalnega, človeka vrednega življenja, v katerega ne bosta vdirali nobena brutalnost in nikakršna silaška izprijenost. To isto pravzaprav sporočajo tudi na protestnih manifestacijah. Pri pojmu kulture torej še zdaleč ne gre zgolj za ustvarjalnost tako imenovanih kulturnikov ali umetnikov, ampak za način življenja, urejanja javnih in zasebnih zadev, za kulturen odnos do sočloveka, do okolja, za kulturne znotrajnacionalne ali mednacionalne odnose – skratka: za obraz in dušo slehernika, skupnosti, nacije in civilizacije.
Aktualna slovenska politika je anahronizem
Vsi čutimo, da je konflikt med sedanjimi levimi in desnimi politikami konflikt, ki mora biti presežen. Saj enim in drugim gre za voljo do moči – torej za kapitalski, politični in oblastni prestiž. In nič nerazumljivega ni, če danes velik del civilnega mišljenja močno zaznamuje prepričanje, da je današnja politika le še prerivanje pri koritu – in da je to prerivanje že po svoji naravi nekulturno in umazano. Udeležencem tega prerivanja – ali, kot jih imenuje moja cenjena pesniška kolegica, »koritarskim konvertitom« – pa je kultura seveda zadnja skrb. Pravzaprav jim je nadležno in zoprno, če jih kdo nadleguje z opominjanjem na nekakšno kulturo. In jim je prav tako nadležno in zoprno, če si kdo še drzne omenjati moralo. Tisti, ki ob koritu takšne nadležne pozive h kulturnosti in moralnosti še slišijo, pa od tega korita kvečjemu le za trenutek dvignejo svoje zariplo pohlepne in zamaščene poglede po nadležnežih ter z očitno prezirljivostjo kratko malo zgolj zehnejo: »Kaj vas ni sram?!«, ali: »Treba se bo navaditi na spoštovanje elit!«, tudi: »Talamo vam naš denar!« ipd. Seveda pa se iz tega zavržnega koritarskega zehanja dovolj jasno sliši, da so vsi samostojno in kritično misleči, vsi kulturniki, sploh pa umetniki »paraziti« in da so vsi, ki jih »ni sram«, ki se še kar ne navadijo na »spoštovanje elit« in ki niso hvaležni za drobtinice od »njihovega denarja«, lenuhi in ulična drhal.
Ob tem pa vsekakor hočem poudariti, da tudi stranke levega spektra s tako imenovanimi novimi obrazi vred niti v času svoje vladavine niti v opozicijskem položaju niso mogle preseči ali se otresti koritarskega pohlepa. Posledica tega je negativna selekcija v njihovi članski in kadrovski strukturi. Kar jih je oslabilo. Zaradi česar so izdale vstajništvo izpred sedmih let, zaupanje lastnih volilcev in nič manj sedanje proteste »izgubljenih generacij«. Ker take, kot so, očitno niso sposobne nujnega očiščenja in pomlajenja in v svoja politična jadra ne morejo zajeti življenjske in protestniške energije niti mladih generacij niti sindikatov, seveda pa tudi v boju zoper desnico in janšizem izgubljajo veljavo in kredibilnost.
Nič čudnega torej, da se v Sloveniji zmeraj manj prikrito razraščajo politična nestrpnost, nedemokratičnost, zlaganost, nemoralnost, nasilnost, nadutost ter servilnost do tujih nacionalizmov in mafijskih interesov, na katere nas opozarjajo tudi tuje varnostne službe. Zato je današnji glas »ulice« v resnici demokratični silobran, ki današnje politike, torej leve in desne, kar vse počez, brez upoštevanja izjem, zavrača ter razkrinkava kot politikantske konformiste, izprijence, »koritarje« in kriminalce. Tak odklon civilne javnosti od današnjih politikov postane še bolj razumljiv, če njihovo politiko – z ideološko razklanostjo, voljo do moči, vzvišenim, zaničljivim odnosom do »raje« ter z zanikanjem civilizacijske kulture in morale vred – preprosto prepoznamo kot anahronizem. Takšen anahronizem pa za kulturnega človeka 21. stoletja ni več sprejemljiv.
