Komunikacija režije (in scenografije) Sama M. Strelca z besedilom Briškega o vsakodnevnem mučeništvu slehernikov v profanem času brez čudežev je namreč precej enosmerna in parcialna, z njim se ne spušča v dialog, zajema ga bolj s površinske ravni dveh klovnovskih pojav, ki skleneta vzeti odrešitev v svoje roke in križ nase. Širše bivanjske tegobe in konkretne navezave na od boga in smisla zapuščena slehernika sredi metafizične pustinje iz beckettovskega absurda, ki jih besedilo prijazno sugerira tudi z opisi scene, ne pridejo prav do izraza v videzu cenene in z vseh vetrov napaberkovane estetike, nekakšnega kičastega približka verski ikonografiji, ki obvisi v zraku kot kulise oblakov.
Režija razume besedilo precej dobesedno, se do črke drži nekaterih scenskih napotkov, povsem brez inventivne nadgradnje, niti ne vlaga napora v negovanje besedilne metaforike, da bi lahko končno zaživele komične vsebinske povezave – vsa podvojevanja usod od obeh tesarjev do Kristusa, od matere do sina, od mojstra do vajenca – ki se v tem neskončnem pasijonu medsebojno križajo na križpotju in se izmenjavajo pod težkim križem, se v predstavi kar nekako ne sestavijo v celoto. V vsej groteski Križa pa sploh ne izstopi kapitalna parodija vsakovrstne idolatrije, vseh njenih hib in prismuknjenosti, ki jih mrgoli v sodobni »odtujenosti« brez prave odrešitve.
Uprizoritev se ukvarja predvsem z rešitvami praktične narave. Svoj križ si hoče kar najbolj olajšati, preskoči marsikakšen dovtip, namesto tega ubere kakšno poskočno vižo v orgelski priredbi, še pri »križevem potu na Golgoto« si pomaga z bližnjico in s športno plezalnimi oprimki, s tem pa se vsak dramski in tudi socialni problem razblini, pa tudi fama Križa. Za vse sočne besedne figure, ki se križajo v besedilu, ostaja predstava večidel gluha, zvočne pokrajine besedila in njenih paralelizmov niti ne skuša dodatno razgibati s situacijsko komiko. »Rešuje« se od zunaj, z »deus ex machina« ali z vsemi od boga danimi čudesi sodobne tehnike, ki si jih rokohitrsko dopiše (od »selfija« do diaboličnih pritiklin z dialektom lokalnega političnega veljaka). Precej kratkovidna dramaturgija, ki je v sredstvih karseda konkretna, celo groba, razpade na lastne zabavne domislice, ki imajo z dramaturškim jedrom besedila bore malo opraviti. Eden takšnih je vizualno neokusna oprava invalidne matere, kot bi skočila iz prizora grozljivke ali »noči čarovnic«, ki pod poplesovanje šemastega plašča uspe pomesti še celo parodijo njenega »čudežnega vstajenja« (če naj bi bila to slučajno brechtovska potujitev, bi se je ustrašil še sam Brecht).
Igralci se »razmigavajo« po najboljših močeh in v vse možne smeri, kolikor prostora jim pač preostane (zlasti Iztok Mlakar in Radoš Bolčina kot oba tesarja ter Matija Rupel kot hipijevski Kristus). Kako naj bi se ta zakulisna stran mirakla ali narobe obrnjena prilika o neskončnosti našega vsakodnevnega pasijona duhovito zajedla v ves absurd naše duhovne in politične kalvarije, bo tako morda postalo jasno kdaj drugič, v kakšni drugi uprizoritvi tega besedila.
