Njena prva dela, ki so nastajala pred skoraj petnajstimi leti, so bila usmerjena predvsem v raziskovanje energetske potratnosti človekovega delovanja. V kratkih videodelih, kasneje pa tudi v večjih socialnih interaktivnih instalacijah v javnem prostoru, je poskušala z lastnim kinetičnim delovanjem oziroma dinamo napravami generirati energijo, ki jo je med drugim uporabila tudi za javno osvetljavo. Projekta Dinamo ples z vrati in Dinamo ulična svetilka sta bila na primer razstavljena v javnem prostoru na prostem, da bi ju lahko občinstvo uporabilo in dobesedno na lastni koži izkusilo, kaj pomeni proizvajanje električne energije. Ob tem je s Henrietto Hale zasnovala tudi posebno koreografijo, da bi ta prizadevanja razširila še v estetsko izkušnjo. Pred temi precej komornimi in estetsko dovršenimi socialnimi instalacijami pa je Polonca Lovšin zmontirala že mnoga krajša in zelo humorna videodela, kjer je proizvajala elektriko z absurdnimi »naredi sam« ekološkimi napravami.
Izvrsten smisel za humor jo spremlja tudi v zadnjih petih letih, ko se je ukvarjala predvsem s stop-motion animacijami kot končnim rezultatom celotne raziskave, ki jih je poimenovala tudi kot risanke za odrasle. Luciden portret razvoja slovenskih ekonomskih razmer od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes je prikazala v animaciji Zakaj so slovenske hiše videti takole (2007), kjer je predstavila hišo svojih staršev, na kateri je videti tipični prerez političnih in družbenih sprememb in trenj v zadnjih desetletjih. V naslednji animaciji, Krave iz mesta iz leta 2008, je predstavila usodo preostalih ljubljanskih kmetij.
Njena zadnja animacija, ki je bila tudi praktični del doktorskega študija na Univerzi Bauhaus v Weimarju, je Nazaj v mesto (2011), ki jo je avtorica izdelala na podlagi umetniške raziskave o čebelah in tematizira predvsem odnos človeka do okolja, hrane in narave v mestu in na podeželju. Z metodo stop-motion animacije, ki temelji na kolažih, je ustvarila zgodbo o čebelah in opraševanju. Avtorica je predstavila večplastne vzroke in učinke za porušeno in spremenjeno razmerje med podeželskim in mestnim okoljem, kajti urbano naravo bi zaradi vedno večje agronomske optimizacije lahko razumeli kot bolj »naravno« od ruralne narave. Z večplastnimi kolaži je sestavila videoanimacijo, ki predstavlja statistične podatke, zgodovinska in fizikalna dejstva ter zakonodajo zaplete v narativno zgodbo, začinjeno s humorjem.
Polonca Lovšin je med drugim soustanovitelica Kulturno-umetniškega društva Obrat, ki se ukvarja predvsem z zasedbo praznih javnih površin v okviru iniciative Onkraj gradbišča. Prvotno so ga zasnovali v okviru festivala Mladi levi leta 2010 in se je razvil v živahno sodelovanje več kot 40 stanovalcev iz okolice gradbišča med Resljevo cesto in Masarykovo ulico v Ljubljani. Dogajanje na opuščenem gradbišču je preraslo umetniško iniciativo in postalo živo dogajanje, ki ni več obremenjeno z vprašanjem o umetniški vrednosti tega delovanja, temveč posega iz umetnostnega polja neposredno v življenje.
