Rade Šerbedžija, »srbsko-hrvaški igralec, režiser in glasbenik«, kot piše v slovenski wikipediji – rodil se je srbskim staršem na Hrvaškem, kar je v 90. letih na Balkanu dobilo usodne razsežnosti – je imel do razpada Jugoslavije nadvse bogato kariero, od profesorskega položaja in glasbene kariere do izjemnih gledaliških in filmskih vlog. Sledili so vojna in resni trki s politiko razpadajoče Jugoslavije in novonastalih držav. Prav zato mu je Slovenija, tega pa slovenska wikipedija ni navedla, podelila status naturaliziranega Slovenca; nekaj časa je živel na Fužinah. Kariero je nadaljeval v Veliki Britaniji in nato v ZDA ter prejel nemalo mednarodnih nagrad.
Leta 2000 je, star 54 let, »odkril« Mali Brion, istrski otoček, ki mu je zgodovina v nasprotju z razvpitim rezidenčnim velikim bratom namenila, da bo vojaška utrdba. O njem je zapisal: »Stopil sem na ta otok in vandral okoli izjemne trdnjave, ki je obljubljala neverjetno gledališko lepoto. Vsak zid spomin, vsako drevo upanje. Z vso močjo si prizadevam, da bi ponovno priklical energijo, ki je povezovala prekipevajoče reke in uničene obale. To gledališče ustanavljam, da bi se lahko prepletle nove energije in bi lahko mladi zidove trdnjave umetnosti utrdili s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo.«
S književnikom Borislavom Vujčićem sta leta 2001 ustanovila Gledališče Ulysses, otvoritvenega dogodka se je udeležila britanska igralka Vanessa Redgrave, kvartet Mostar Sinfonietta je odigral dobrodelni koncert. Šerbedžija je našel svojo Itako.
Prva premiera na otoku je bila predstava Kralj Lear, naslovno vlogo je igral Šerbedžija, vse drugo, bi lahko rekli, je zgodovina. A ni, kajti to Shakespearovo delo igralca ni nikoli izpustilo iz krempljev, Leara igra od leta 2001 in 1. avgusta je bila, po 25 letih delovanja Gledališča Ulysses, nova premiera Kralja Leara, nova različica tega dela, ki jo je ponovno režirala Lenka Udovički.
Tradicionalni igralski patos
Kralj Lear je drama o rahlo senilnem kralju, tako zelo samoljubnem, da oznani, da bo premoženje zapustil tisti od treh hčera, ki mu bo znala najbolje povedati, kako rada ga ima. (Za sinove je že prej poskrbel, a tudi med njimi so prerivanja in krvavi obračuni.) Starejši sestri tako vsaka po svoje očetu žvrgolita o svoji ljubezni, da bi izposlovali kar največ. In vsaka dobi svojo vrečo cekinov. Najmlajša, kraljeva najljubša hči, ki ji je potihem že namenil največji delež, pa mu pove, da za svojo ljubezen nima besed. In foter jo nažene iz kraljestva. Končati se ta stvar ne more drugače kot tragično.
Ni bilo treba čakati na metoo, da bi ugotovili, da gre pri Learu za radikalno patriarhalno samodrštvo in manipuliranje, ki potomce, sinove in hčere, spremeni v neusmiljene tekmece, namesto da bi se združili v uporniško četo zoper tirana najslabše vrste, namreč patetičnega in muhavega. Zakaj torej gledališka skupina Odisej vztraja v povsem nespremenjenih, nereflektiranih okvirih teksta in njegovih preživelih idej, ne da bi jih vsaj malo zamajala, in pri utrujajoče tradicionalnem igralskem patosu? In z druge strani: zakaj se torej podati na tri ure in pol dolgo predstavo, ki si jo že videl pred skoraj četrt stoletja? Iz radovednosti. Ki se izplača.
Pot na otok je še vedno takšna, kot je bila: ladja, ki občinstvo vozi na otok, zamuja, gneča je velika, občinstvo je vseh generacij, nekatere obleke imajo dekolteje, visoke razporke in enako visoke pete (očitno niso niti sanjale, kam gredo, hudo majav je njih korak po kamnitih stezah in strmih stopniščih). In vedno je strašno lepo pluti na drugo stran.
Prostor umetnosti
Po izkrcanju med drevesi na vzpetini že vidimo kralja, ki hčerkam pripoveduje, kaj od njih pričakuje, in njihove reakcije: dve se prilagodita zahtevam, tretja se upre. Nato odidemo na veliko dvorišče trdnjave, na katerem je velika miza in nekaj stiliziranih predmetov, v zidnih špranjah sta figovi semeni skozi leta postali pravi drevesi – boljšo scenografijo za spore, upore in spletke si je težko predstavljati. Naslednje dogajanje je na vrhu trdnjave, odlične metafore vzpona dveh sester, tukaj se razkrije njuno spletkarstvo in poskus strmoglavljenja očeta, političnega udara, prevzema oblasti. Na zadnjem prizorišču sledi tragični razplet. Dan se je v treh urah in pol prevesil v noč, z zahoda prihajajo nad naše glave črni oblaki, bliska se; ali je tudi to del scenografije, ni mogoče izvedeti. Izmučeno občinstvo po koncu iz utrujenega ploskanja mukoma vstane v glasen aplavz. Ladja tokrat ne zamuja, ko dosežemo kopno, je ura ena čez polnoč.
Šerbedžija je še vedno dober igralec, za svojih 79 let izredno čil, veliko drugih je igralo na tisti stari patetični način. A vse rešuje Mali Brion, ki je iz spomenika vojskovanja postal prostor umetnosti.
