Loboda se že od 80. let preteklega stoletja dalje ukvarja s Klemenčičevo zapuščino – njegovo delo je predstavil z razstavami doma in v tujini, pred dvema letoma pa je napisal tudi pregledno monografijo Milan Klemeničič: Iskalec lepote in pravljičnih svetov, ki sta jo izdala Lutkovno gledališče Ljubljana in Slovenski gledališki muzej. Loboda je v knjigi zbral pisno in materialno dediščino umetnikove zapuščine ter izpisal zgodbo o predanosti do lutk, ki je Klemenčiča vodila k ustvarjanju izjemnih predstav marionetnega gledališča.
Klemenčič je bil po osnovni izobrazbi slikar, bil pa je tudi eden izmed pionirjev barvne fotografije ter scenografije na Slovenskem. Študiral je na akademiji v Benetkah, na akademiji Brera v Milanu in od leta 1893 še v Münchnu, kjer je obiskoval tudi gledališki tečaj pri Karlu Lautenschlägerju. Klemenčič je večkrat poudaril, da je bilo njegovo »glavno slikarsko delo marionetno gledališče, moje slikarske razstave pa so bile marionetne predstave«.
Prvo obdobje njegovega lutkovnega ustvarjanja se je začelo leta 1910, s premiero igre Mrtvec v rdečem plašču, ki jo je priredil po Antoniu Reccardiniju, po prvi svetovni vojni pa je prevzel vodenje na novo ustanovljenega Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v Kraljevini SHS. Otvoritvena premiera je bila leta 1920 v dvorani ljubljanskega Mestnega doma, kjer so si Poccijeve Čarobne gosli med drugimi ogledali tudi Oton Župančič, Fran Milčinski, France Bevk, Hinko Smrekar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari, Sašo Šantl, Veno Pilon in drugi.
Zaradi finančnih in kadrovskih težav, ki so že takrat pestile kulturo, je gledališče po četrti sezoni zaprlo vrata, Klemenčič pa se je k lutkam vrnil šele čez dobrih deset let, ko je s predstavama Sovji grad (1936) in Doktor Faust (1938) dosegel tudi vrhunec svojega umetniškega ustvarjanja. Kot je povedal Loboda, se je zastor gledališča Miniaturnih lutk prvič dvignil 26. aprila 1936, s Poccijevo igro Sovji grad, dve leti kasneje, 24. februarja 1938, pa je sledila premiera predstave Doktor Faust, ki jo je Klemeničič priredil po motivih iz 18. stoletja. Prav ta predstava pomeni tudi vrhunec njegovega ustvarjanja, saj sta se v njej »zlili lutkovna ustvarjalnost in likovna umetnost v dovršeno scensko podobo«. S to predstavo je Klemenčič zaključil svoje ustvarjanje na področju lutkarstva, saj se je med drugo svetovno vojno držal kulturnega molka. Kasneje je sicer pripravil načrte za marionetni oder Mestnega lutkovnega gledališča (danes Lutkovno gledališče Ljubljana) ter lutkovne in scenske skice za novo postavitev Čarobnih gosli, vendar je režijo prepustil Jožetu Pengovu.
Klemenčičevo delo še danes živo tvori slovensko lutkarstvo, saj je njegova v celoti ohranjena predstava Doktor Faust del rednega repertoarja LGL, zdaj pa se ji bo pridružila še predstava Sovji grad. Slednja se vrača z novimi kopijami originalnih lutk, obenem pa prinaša »neko žlahtno patino, tako značilno za staro dobro iluzionistično marionetno gledališče, ki s Klemenčičevo mojstrsko pisavo navduši tudi današnjega gledalca«. Predstava bo poleg Doktor Fausta ter Pengovovih predstav Zvezdica Zaspanka in Žogica Marogica dopolnila Lutkoteko LGL, s katero v gledališču skrbijo za ohranjanje lutkovne kulturne dediščine. Po Lobodovih besedah Lutkoteka obuja tiste predstave, ki so »zaznamovale svoj čas in ostale v gledališkem spominu ter spominu gledalcev kot posebne vrednote, kot dragocenosti iz starih vitrin, kot stare dobre pravljice, ki jih nenehno prebiramo otrokom za lahko noč«.
