To je kolumna o brezimnežih, ki javno financiranje kulture razumejo kot ultimativno nepravičnost, nezaslišano tratenje skupnih virov, v nebo vpijoč zločin, strahovito zlo. O junakih, ki se počutijo na vrhu sveta, kadar brez imena in priimka ugotavljajo, da so umetniki z imeni in priimki paraziti, pijavke, priveski, priseski, mafija, sprevrženci, degeneriranci, klošarji, pijanci, zblojenci, friki.
Seveda poteka igra v obeh smereh. O ljudeh, ki odmerjajo svoj čas anonimnemu onaniranju po spletu, imamo nedeljeno slabo mnenje. Ne poznam nikogar, ki bi fenomen javno zagovarjal kot koristen, razveseljujoč in zaželen. O njegovi škodljivosti se strinjamo skorajda neodvisno od osebnih prepričanj, motivov in okusov. Anonimni komentatorji so obča točka strinjanja. Za vsakim omizjem si prislužijo najbolj porazen niz pavšalnih in stereotipnih oznak: zagovedni kmetavzi, rdečelični slovenceljni, tranzicijske zgube, nedo****ni družinski možje in očetje, infantilni aparatčiki, zafrustrirane propalice, samotarski čudaki, vaške tercialke, čisto navadni pepčki.
Meni pa se v resnici ne zdi tako hudo.
Anonimne spletne komentatorje, ki dežurajo po kulturnih straneh, si predstavljam v treh različicah. Prvi so neke vrste sive miši. To so tipi, ki enostavno ne dobijo. Ničesar, kar ne bi drago plačali. Predstavljam si jih kot iz starih vzhodnoevropskih risank zamolklih barv, v katerih je dan enak dnevu, radosti pa od nikoder. Predstavljam si jih kot kakšnega Gustava. Predstavljam si, da zajtrkujejo prepečenec z maslom in pijejo instant kavno mešanico. Čez dan glodajo celulozo v kakšnem socialistično pobarvanem uradu, hodijo prihuljeno in oprezno, sodelavci pa se jih izogibajo. Ker so nerodni pri vsakodnevni komunikaciji. Ker imajo grozen zadah. In ker tisti vroči blondinki iz sosednje pisarne zabodeno buljijo v oprsje. Ker so vsak dan šala dneva. Sive miši vso to žalost kasneje doma na varnem kompenzirajo s prizadevno, škodoželjno in predano sovražnostjo izza ekrana. Do vsega. Kultura je postranska žrtev. Male sive miši lahko razumem. V življenju jim ni z rožicami postlano, do neugodnega skupka predispozicij, ki jih je doletel, čutim empatijo.
Drugi tip ima s prvim najbrž veliko skupnega, recimo mu brezzobi tiger. Poganja ga čisto navaden bledoličen in rahitičen strah. Ne piše sovražnih komentarjev, ker ne bi imel prav nobenega dela. Komentarje piše, ker se boji, da bo v kratkem brez dela. Komentarje piše, medtem ko bi moral početi kaj drugega, recimo opravljati delo, za katero ga nekdo plačuje in pri katerem naj bi se sam realiziral. Če male sive miši žolč izlivajo pred spanjem, da se sprostijo in zaživijo, brezzobi tigri smetijo predvsem v delovnem času. Rojeni so s to neugodno predispozicijo, da enostavno ne dojamejo najpreprostejšega. Namesto produktivnega smiselnega dela vidijo rešitev svojih tegob v blatenju vsega, kar smatrajo za grožnjo. Ker so sami povsem neustvarjalni, nekoristni in posledično zamenljivi, je njihova metoda preživetja metanje telesnih izločkov po vseh, ki so ustvarjalni, koristni in posledično nezamenljivi. Če čutim do miši sočutje, čutim do tigrov pomilovanje.
Tretji tip predanega sovražnika kulture bi poimenovala... Žiga. Pač ime, ki mi pozvoni med ušesi, vsaka podobnost s katerim od realnih Žig je naključna. To je tip, ki je v življenju vsaj na videz našel svoje mesto. To je tip, ki bi lahko imel kratko ali daljšo kariero v politiki, če bi le spoznal prave prijatelje. K črtenju javnega financiranja kulture ga žene vse kaj drugega kot kompenzacija ali obrambna sovražnost. V življenju je nekaj dosegel. V lastnem potu je pridelal vse, kar ima. Nagaral se je kot žival, si misli sam pri sebi. Prišparal za hišo, bmw, drugo nepremičnino, velikega pasemskega psa, ki mu je zrastel čez glavo, ampak, hej, to pač pride v paketu z domišljavo ženo in razvajenimi otroki. Liberalno moralo in delovno etiko je ponotranjil do skrajnosti. Kot uspeh priznava le tisto, kar je mogoče tipati in se navzven blešči. Ker je sam uspešen le v očeh tistih, ki uspeh razumejo natanko tako kot on. Zato je sumničav do vseh, ki so v življenju iskreno zadovoljni z dostojnim plačilom. Dokler lahko počnejo nekaj, v čemer so dobri in je to morda namenjeno lepšanju ali osmišljanju življenja. Ali kritični refleksiji. Nastavljanju zrcal. Ko se Žiga zagleda v kakšnem, se zdrzne. Parazitska kultura mu gre na živce, kot je šla na živce ekonomistom, ki se jih celo po letu 2008 ne sramuje jemati za zgled. Modrejši možje od njega so že davno ugotavljali, da je prosti trg dober, ker je socialna država paternalistična. Pa v neskladju s človekovo enkratnostjo, samobitnostjo, suverenostjo. On je živ dokaz za to. Ker lahko vse, kar potrebuje, plača. Poleg tega je bil že v nižjih razredih osnovne šole res slab pri slovenščini in rdeče obarvani spisi niso nekaj, kar Žiga pozablja. Žiga včasih sovraži kulturo zgolj zato, ker se prepogosto spomni.
Nagovarjam in izzivam vsakogar, da bodisi anonimno bodisi z imenom in priimkom razpravlja o tem, po kakšnem ključu in s kakšnimi učinki država med različne kulturne producente vsako leto razdeli 200 milijonov evrov. O tem, kam bi bilo smiselno dati več in kam lahko damo manj. O ljubljencih, protežirancih, talcih, deprivilegiranih, marginaliziranih v kulturi. Ne razumem pa nikogar, ki se mu zdi 200 milijonov evrov na leto, ki zagotavljajo raznoliko, kvalitetno ter tu in tam vrhunsko umetnost, zločin sam po sebi. Ne predstavljam si, da bi lahko bil zaradi njih nesrečen kdor koli, ki je delovno uravnotežen in zasebno uravnovešen.
Kateri anonimni spletni komentator ste vi?