Večmedijska predstava Hodi Mesto Zavoda Cona, pod njeno avtorstvo se podpisujeta Irena Pivka in Brane Zorman, je posameznim lokacijam v ljubljanskem mestnem jedru vtisnila zgodbe, ki jim obiskovalci lahko s slušalkami prisluhnejo prek zvočnega zemljevida na mobilnih telefonih. S pomočjo aplikacije, ki jo je zasnoval nemški umetnik Udo Noll, sledijo poziciji in gibanju gledalca. Tako vsak posameznik, ki si nadene slušalke in se prepusti tekstu Saške Rakef v interpretaciji po večini poklicnih igralcev, preplet posnetih in dejanskih zvokov ter prostora dojema na svoj način. Obiskovalec se namreč sam poda po sicer vnaprej začrtani poti, a lahko do posameznih točk, ki jih spremljajo pripovedi, dostopa v različnem vrstnem redu, saj se zgodba plete mrežno in ne linearno, povrhu tega pa njegovo predstavo dopolnjuje naključno dogajanje iz okolice. To pa pomeni, da je »predstav« toliko kot obiskovalcev, saj je vsaka individualna.
Dezorientacija kot prednost
Na začetni točki, Plečnikovem trgu, vsak obiskovalec prejme svoj zemljevid, ki ga vodi po različnih lokacijah v bližnji okolici, večplastni zvočni posnetek pa mu ponuja zgodbe, ki se na prefinjen način navezujejo na sodobne socialne in družbene težave, predvsem pa izpostavljajo nujno vključenost posameznika v proces nastanka in udejanja družbe. »Živimo v mnoštvu pravil in omejitev ter smo vsepovsod podvrženi nadzoru, ki v imenu varnosti vstopa v naš vsakdan. Zakaj? Da bi lažje in bolj varno živeli?« se sprašuje Irena Pivka. Predstava opozarja, da se v takšne in drugačne omejitve ter družbeno generirane predsodke ujamemo že v otroštvu. »S tabo se ne bomo več igrali. Stran pojdi, okužena si!« vzklikajo sovrstniki deklici.
Prav zato projekt obiskovalca zapelje mimo stavb, kot je vlada, veleposlaništva ali banka, v katerih so pozicionirani vzvodi moči. Vendar tekst ne vsiljuje neposrednega komentarja k njihovemu delovanju, temveč streže zgolj s subtilnimi ali ciničnimi namigi. Tako na poti mimo vlade obiskovalce pospremi besedilo »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Jugoslavijo, da nam modro gospodari s svete vere pomočjo...«. »Gre za izjemno literaren tekst, ki posamezne drobce povezuje na asociativen način, asociacije pa se tkejo med tem, kar slišiš, in med prostorom, v katerem se nahajaš,« opaža ena izmed obiskovalk četrtkove uprizoritve.
Poleg tega projekt ponuja tudi kritično izhodišče za debato o tehnoloških spremembah in njihovem vplivu na posameznika. Prevprašuje namreč funkcijo sodobnih sledilnih naprav, ki onemogočajo, da bi se posameznik izgubil in tako raziskoval, kar pomeni, da se njegov prostor manjša. Hodi Mesto »dezorientacijo jemlje kot prednost in šum kot izziv«.
Mi je nekdo za petami?
Predstava Hodi Mesto precej bolj intenzivira naša doživljanja kot konvencionalne uprizoritve v klasičnih gledališčih, saj z nalaganjem različnih zvokov in šumov, kot je denimo tuljenje siren ali oglašanje cerkvenih zvonov, doseže, da se udeleženec nenehno sprašuje, kateri zvoki so posneti in kateri realni. »Ko sem zaslišala lajež, sem se začela ozirati, ali je v bližini kakšen pes, podobno se mi je ob zvoku korakov zazdelo, da mi je nekdo za petami. Zanimivo je torej, da si zaprt v nekakšen zvočni balonček, v katerem pa se srečaš z zvoki, ki bi sicer lahko izhajali iz okolja, zaradi česar težko ločiš med fikcijo in realnostjo,« svojo izkušnjo ponudi še ena udeleženka. In pristavlja, da se je med poslušanjem besedila potopila v povsem svoj svet in se ji je zato zdelo, da ljudje, ki jo obdajajo, prihajajo iz neke druge razsežnosti.
Irena Pivka je projekt gradila v upanju, da bodo obiskovalci pokazali senzibilnost tako za poslušanje kot za opazovanje okolice. Počasen ritem hoje, ki ga terja predstava, je pri večini udeležencev resnično sprožil bolj pretanjeno opazovanje lokacij, po katerih se sicer premikajo skoraj vsakodnevno, a v naglici marsičesa ne zapazijo. Hodi Mesto torej premeša zvok in prostor ter ga kot celoto ponudi v doživljanje in premislek.