Kantavtor, aktivist in »mehki terorist« Marko Brecelj je ob podpori Društva prijateljev zmernega napredka, Cankarjevega doma, dirigenta Marka Letonje in režiserke Mateje Koležnik pripravil vzgojno-izobraževalni minimalistični kabaret Torej v Vršac, ki ga bodo premierno uprizorili nocoj v dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma. Gre za predstavo dokumentarnega gledališča, v kateri bo vsakdo igral samega sebe. »Nihče ne bo skakal iz svoje kože, ampak bo ostal v njej,« pravi avtor, katerega življenje in delo bo tako na oder postavljeno v kompletu. Sam bo upodobil priletnega parazita, njegova žena Arijana Markučič Brecelj ženo za vse, Iztok Krkoč vodjo Psihosocialne kadilnice in pralnice denarja, Ajda Šulc natakarico, Mitja Manček pa nadzornika projekcij in vodjo Veseljske postaje. V prvo vrsto se bo posedlo še dvanajst igralcev-gledalcev, ki bodo igrali, da gledajo.
Kolenovanje v protest
Predstava Torej v Vršac, ki se med drugim dotika političnega despotizma, manipulacije medijev in manipulacije z mediji, je del večletnega projekta Štetje v jeseni, s pomočjo katerega naj bi Brecelj dosegel »zmerni meščanski status«, kar zanj pomeni nabrati pet do deset tisoč evrov na transakcijski račun do leta 2017. Gre pa tudi za še enega v nizu dogodkov, s katerimi želi Marko Brecelj opozoriti, da je Društvo prijateljev zmernega napredka v nemilosti koprske občinske uprave, ki mu v zadnjih dveh letih odmerja komaj četrtino tistega denarja, s katerim se je društvo skozi kulturne sezone prebijalo pred tem.
Svojo nesprijaznjenost s tehnokratskim populizmom je ta neutrudni ustvarjalec med novembrom 2011 in julijem 2012 izkazoval tako, da je »kolenoval«, torej ob petju in recitiranju pešačil sem ter tja in poklekal pred vrati občinske uprave Mestne občine Koper. Ob tem je prehodil tolikšno razdaljo, kot če bi se podal na pot med Koprom in Vršcem, krajem v jugovzhodni Vojvodini. Vršac je zanj pomembna točka, ker je tja pri svojih tridesetih letih mesec dni prezgodaj dopotoval na nastop ter naletel na ustvarjalne in naklonjene ljudi, zato bi se tja rad vrnil, če želi najti razumevanje in spoštovanje do svojega dela.
Razglednice, sok in refošk
»Mehkoteroristično dokumentarno delo so moji samospevi in s kitaro spremljane pesmice, je kuhanje in pečenje z razstavo, so videoprojekcije performansov, poti in animacij, je triurno srečanje na lastno odgovornost, je psihosocialna kadilnica z vodometnim straniščem,« nekaj namigov o predstavi ponudi avtor. Poleg tega bodo nastopajoči med gledalce delili plošče, razglednice, malvazijo in refošk, mladini in abstinentom pa sok. Dobrota prisotnih se bo merila z doma izdelanimi dobrometri. »Predstava je mišljena kot trajnostna uprizoritev, ki se spreminja oziroma raste,« pojasni sogovornik.
Brecelj si želi, da bi se v obiskovalcih in obiskovalkah predstave »poglobilo Upanje brez razloga, torej tisto, ki Društvo prijateljev zmernega napredka žene naprej«. Poudarja še, da bo tokrat prvič v svoji karieri izvedel javno krajo. »Igral sem že v javni vaji, javni dvaji in traji, to pa bo moja prva javna kraja, saj nas bo umetnostna kritika obtožila diletantskega škandalizma. Med tistimi v občinstvu, ki bodo hoteli predstavo zapustiti prej kot v uri in pol, bomo pobirali izstopnino deset evrov. Tisti pa, ki jih bomo nagovorili k prostovoljnim prispevkom, bodo kasneje svoje dejanje dobrodelnosti morda obžalovali. Desna desnica bo bentila, da je investiranje v našo predstavo zapravljanje javnih sredstev.«
Ustvarjalec je v Cankarjevem domu gostoval že lani, ko se je v sklopu Brecljevanja predstavil z razstavo, koncertoma, pogovori in videoprojekcijami. »Marko Brecelj je unikatna in legendarna osebnost slovenske kulture. Že to je dovolj močan argument, da smo se odločili, da sodelovanje z njim nadaljujemo,« pojasnjuje generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. »S predstavljanjem njegovega umetniškega kreda je treba nadaljevati, da bo vsaj ena ljubljanska institucija Breclja predstavila v vsej njegovi širini in globini ter z vsem, kar počne in kar želi sporočiti,« še dodaja.
