»Če vsi umetniki, ne glede na svoj priljubljeni medij, dandanes rutinsko uporabljajo tudi digitalne računalnike za ustvarjanje, spreminjanje in produciranje svojih del, ali sploh potrebujemo posebno področje novomedijske umetnosti?« je vprašanje, ki ga kolegom zastavlja vplivni novomedijski teoretik Lev Manovich. Ja, potrebujemo, bi mu najbrž odgovoril Domenico Quaranta, ki te dni gostuje v Ljubljani, kjer vodi seminar pod naslovom Onkraj novomedijske umetnosti v organizaciji zavoda Aksioma. Italijanski umetnostni kritik in kurator se hkrati predstavlja s slovenskim prevodom istoimenske knjige, ki je v angleškem izvirniku izšla lani in ponovno oživila razpravo »o smislu in namenu« discipline. Dostopna je kot brezplačna e-knjiga in prek spletne platforme za tisk na zahtevo.
V ospredju je medij sam
Kako torej potegniti razliko med novomedijsko umetnostjo in katero koli drugo umetnostno disciplino, ki na bolj ali manj inovativne načine uporablja digitalno opremo in si pomaga z različnimi tehnološkimi rešitvami? »Nerd«, poslovenjeno »piflar«, je beseda, s katero ob tem vprašanju operira Quaranta. »Obstaja dober dokumentarec o prodoru tehnologije v 60. letih, v katerem pojasnijo, da je piflar oseba, ki se po telefonu pogovarja o telefonu. Najbolj simpatičen opis bi bil, da je to piflarska umetnost. Tehnologijo je mogoče uporabiti zgolj kot medij, lahko pa jo poskusimo kot medij raziskovati, skozi umetniško prakso lahko spregovorimo o mediju in si o njem zastavljamo pomembna vprašanja.« Quaranta dodaja, da je za novomedijsko umetnost značilna tudi uporaba medija na način, ki ga njegov proizvajalec ni predvidel.
Za eno od nalog si je v knjigi zadal tudi definiranje razlike, ki novomedijsko umetnost loči od sodobne umetnosti. Za obe je namreč značilna avtoreferencialnost in zastavljanje vprašanj o samih sebi, a to počneta vsaka s svojim fokusom. Medtem ko se sodobna umetnost v svojih praksah sprašuje, kaj sploh je umetnost in kaj je njena vloga v sodobni družbi, je pri novomedijski umetnosti v fokusu medij: »Sprašuje se, kaj sploh je medij in kakšna je njegova vloga v sodobni družbi,« pojasnjuje Quaranta in dodaja, da uporaba novih medijev sama po sebi še ne pomeni, da gre za novomedijsko umetnost, saj mora umetnik za to uporabiti pravo optiko in odpirati prava vprašanja.
Nujnost humanističnega pogleda
Novomedijska umetnost tako v Sloveniji kot Italiji, od koder prihaja kritik, ni institucionalizirana, ne zastopa je torej nobena javna institucija, pač pa mreža zasebnih. So pa novomedijskim umetnikom v obeh deželah namenjene subvencije, za katere Quaranta pravi, da so več kot le zagotavljanje pritoka denarja na umetniško področje.
»Digitalna revolucija ima izjemen vpliv na družbo, saj tehnologijo danes uporablja vsakdo in za to ne potrebuje nobenega tehničnega predznanja. Zato je toliko bolj nujno, da raziskujemo alternativne možnosti uporabe tehnologije in si ob njej zastavljamo vprašanja,« je prepričan Quaranta, ki novomedijsko umetnost razume kot humanistični pristop k tehnologijam. Ta nam lahko tehnologijo osmisli na novo in povsem drugače od inženirskega ali industrijskega, s »spoznanji« umetnosti pa se lahko dalje razvija tudi tehnologija.