V italijanskem mestu Videm (Udine) med 12. in 20. julijem poteka 35. Udin&Jazz International Festival. Mesto v času festivala resnično zaživi – besedna zveza kulturni utrip ni zgolj metafora. Ulice so namreč polne domačinov, mladih in starih, ki se vsako popoldne zberejo na prizoriščih in poslušajo jazz. Festival v Vidmu je namreč razprostrt po vsem mestu. Koncerti potekajo na štirih prizoriščih: dve sta plačljivi, dve pa brezplačni in odprti vsakomur, ki pride mimo. Vendar nikakor ne dobimo občutka ločnic med »glavnim« in »spremljevalnim« programom. Glasba prihaja izza vogalov, s pločnikov in trgov – mesto ni le gostitelj festivala, temveč tudi njegov del.
Zvečer se na Piazzale del Castello odvijejo glavni koncerti in tam je v četrtek nastopil tudi legendarni Herbie Hancock. Dvorano so napolnili predvsem domačini – tujci in festivalski obiskovalci so bili v manjšini. Ko se je koncert končal, nihče ni hitel domov – kot to vidimo v Sloveniji. Nasprotno! Po koncertu so obiskovalci ostali pred prizoriščem, se pogovarjali, nato pa se v zmernem ritmu spustili v mesto in tam nadaljevali druženje.
Tisto, kar nas je na tem dogodku najbolj prevzelo, pa ni bila le glasba, temveč tudi Hancock sam. Pri petinosemdesetih letih namreč še vedno skače po odru, se igra s sintetizatorji, nagovarja publiko in šepeta klavirju. Njegova glasba ni arhiv, temveč tok – polna improvizacije, ironije, zvočnih presenečenj. Nenehno prehaja med elektronskim in akustičnim, med tradicijo in trenutkom, brez potrebe, da bi se komurkoli dokazoval. »Jazz is not dead yet,« je nasmejano izjavil. In ni govoril le o žanru, temveč tudi o duhu, ki ga lahko umetnost še vedno sproži v ljudeh – če ji le pustimo dihati. In mesto ji je to omogočilo. Dostopne vstopnice, brezplačno parkiranje, ugodne cene hrane, sladoled za evro in pol – ne za štiri ali pet evrov kot v središču Ljubljane, kjer pogosto plačaš status namesto okusa. Razlika ni le v ceni – gre za razmerje oziroma odnos med mestom in njegovimi prebivalci.
Ko umetnost ostane za ograjo
Tu se začne razmislek o festivalskem dogajanju v Ljubljani. Primerjava ni žanrska – Festival Ljubljana ni jazzovski festival, saj zajema širok spekter: simfonične koncerte, opero, balet, pomembna mednarodna imena … Toda razlika je v tem, kako mesto festivalsko dogajanje strukturira.
Festival Ljubljana se dogaja od junija do septembra, a večino programa si lahko privoščijo le redki. Vstopnice pogosto presegajo 40 evrov. Najcenejši sedeži hitro poidejo, brezplačni dogodki pa ostajajo spremljevalni. Dogajanje je potisnjeno v ločena prizorišča – od Križank do Kongresnega trga – in pogosto obdano z ograjami. Doživetje kulture poteka pod nadzorom redarjev in usmerjevalcev. Občutek je tak, kot da vstopamo v prostor, ki ni povsem naš.
Za številne prebivalce Ljubljane – še posebej za tiste z nižjim dohodkom, pa tudi za družine, dijake in študente – Festival Ljubljana ni izkušnja, temveč slika. Nekaj, kar se gleda od daleč, z druge strani ograje; morda z instagrama, oglasa ali plakata, ki sporoča, da se v prestolnici dogaja nekaj velikega – a ne nujno za nas.
V Vidmu pa imamo občutek, da nas festival vabi, da se umetnost dogaja med ljudmi, in ne nad njimi; da ni ločnice med obiskovalcem in ustvarjalcem ter da je mesto – v najlepšem pomenu besede – prostor skupnosti.
To bi lahko bila tudi Ljubljana. Lahko bi se odločila, da kulturni dogodki ne bodo le orodje za turistično promocijo ali simbol mestnega prestiža, temveč nekaj, kar ljudem ponuja možnosti – ne odpira jim le vrat dvoran, temveč jim tudi daje občutek, da so soudeleženi.
Morda gre za drugo kulturo, a vsekakor tudi za drugačno odločitev glede tega, komu je festival namenjen. Ali ga mesto gradi kot skupno izkušnjo ali kot promocijski izvesek. Videm pokaže, da je festival mogoče soustvarjati tudi drugače – da se umetnosti ne meri po ceni, ampak po tem, koliko ljudi jo lahko doživi in koliko ljudi se v njej prepozna. Jazz res ni mrtev – a za to potrebuje prostor. Ne le na odru, temveč tudi v mestu. Če vas pot zanese čez mejo, se Videm izkaže za kraj, kjer se ne posluša le glasbe – splača se doživeti, kako lahko mesto z umetnostjo diha.
