John Sutherland (1938) je gotovo avtor ene najbolj zabavnih knjig o literarni vedi. Kako deluje literatura – 50 ključnih pojmov je nadvse dobrodošlo delo, ki sodi v polje literarne vede, vendar znanstvene okvirje presega s svojo komunikativnostjo in samozavestno lucidnostjo. Za prevod dela – pod njega se podpisuje Seta Knop – so se odločili pri Cankarjevi založbi v okviru knjižne zbirke Bralna znamenja.
Med 50 pojmi, ki jih kot potrebne razlage prepozna Sutherland, najdemo pojme različne literarnovedne teže: čustvena zmota, prevajalski paradoks, milje, premik paradigme, dvojna vez, pisatelji v senci, fanovska literatura. Poljudno, a izvrstno poučeno pa skuša spregovoriti tudi o pojmih, ki že z imeni nakazujejo, da jih je treba jemati resno in jim temu primerno rezervirati dolgo knjižno polico: mimesis, hermenevtika, metafikcija, strukturalizem, dekonstrukcija, heteroglosija, postkolonializem, semiologija.
Sutherland s posameznim pojmom »opravi« nekoliko bolj na kratko, na manj kot štirih straneh, pri čemer skuša vsakega predstaviti v njegovem bistvu. Vznemirjajo ga vprašanja, glede katerih veda ni dosegla konsenza. Pogosto se ustavlja ob vidikih teorije, ki so s prakso v bolj ali manj plodovitih navzkrižjih. Ob mnogih teoretskih pojmih diskretno namiguje, da so večidel le mlatenje prazne slame in merjenje argumentativnih mišic.
Večni derbi: Aristotel in Platon
Strinjanja je bilo malo že na samem začetku. In sicer pri pojmu, ki zanesljivo postavlja temelje literarni teoriji, mimesis. »Oči se nam zasolzijo ob smrti Leonarda Di Capria v Titaniku, vendar gremo s trdimi očmi mimo berača pred kinom,« pritrjuje Sutherland Platonu, ki se je Aristotelovi teoriji o mimesis, literaturi kot posnemanju resničnosti, zoperstavil. Platon je menil, da je literatura le »senca resničnosti«, predvsem pa je problem, da mimetična umetnost pretirano draži čustva, da je njen učinek katarzičen.
Sutherland postoji pri teoriji katarze in ugotavlja, da je v njej »kanec rokohitrstva«. Prevelik pomen namreč pripisuje »afektivni« vrednosti literature, temu, kako se s čustvi odzivamo nanjo. Paradoksalno dejstvo je namreč, da »nas umetnost vznemirja, hkrati pa smo zaradi nje manj, ne pa bolj čustveni, in bolj sposobni sprejeti razumske odločitve«. Platon, velik zagovornik »trezne glave in jasnih oči«, se je torej uštel. Literaturo, katere tvorce bi izgnal iz države, bi moral raje pozdraviti kot nekaj, kar duha bistri.
Za nameček je preveliko pripisovanje pomena katarzičnemu učinkovanju literature dvorezen meč, trdi literarni kritik. Po tej teoriji bi morala biti umetnost, ki nas gane, najboljša. »To bi pomenilo, da so 'sentiši' v izdaji Mills & Boon boljši romani kot Prevzetnost in pristranost.«
Klasika? Kralj Lear in čajni kolački
Klasika je verjetno tisti literarnovedni pojem, ki je največkrat zlorabljen. »'Klasična komedija' bo prej pomenila Nekateri so za vroče kot pa Aristofana,« meni avtor. Status klasike hitro pripišemo nogometnemu derbiju, rock skladbi in celo čajnim kolačkom. Četudi je izraz tako »zašel« ali samo postal pripraven, ga literatura še naprej potrebuje, je prepričan Sutherland. Zanimivo je predavanje, ki ga je imel pesnik in literarni kritik T. S. Eliot leta 1944 pred Vergilijevim društvom. Potekalo je v dvorani, kjer so morali spustiti rolete, da so se z zatemnitvijo zaščitili pred nemškimi bombniki. Eliot je razlagal takole: »Klasika se lahko pojavi le, kadar je civilizacija zrela; kadar sta jezik in literatura zrela. In biti mora delo zrelega duha.« Sutherlandu se zdi posrečeno, da je o zrelosti civilizacije in literature Eliot predaval sredi najbolj nezrelih časov novejše zgodovine.
Sicer pa je Eliotova razmišljanja najbolje povzel britanski literarni kritik Frank Kermode. »'Klasika' je kategorija, ki določa, kaj imamo za kulturno pomembno; kaj, če propade vse drugo, mora biti ohranjeno – za kaj smo celo, v izjemnih primerih, pripravljeni umreti.« Za Kermoda je pri tem ključen element imperij z vso svojo kulturno in če je treba tudi vojaško močjo. »Če je jezik, kot se radi šalijo jezikoslovci, dialekt, za katerim stoji vojska, potem je klasična književnost pisanje, ki ima za sabo imperium,« povzema Sutherland. Klasično književnost imajo Britanija, Francija, Španija, Nemčija in druge historične velesile, Luksemburg, Moldavija in Slovenija pa se lahko po sili zgodovinskih razmer za svojimi shakespeari in cervantesi obrišejo pod nosom. Klasiko po Kermodovo določa tudi to, da je v času prožna. Kralj Lear potrpežljivo dopušča interpretacije, vsaka generacija ga namreč bere in razume drugače. Vsakič znova pravilno, bi si pritrdilo klasično delo, če bi spregovorilo.
Gen za zaključek in gen za dober stil
Literarni zaključki, torej konci pripovedi, so tema, ki doslej ni zbujala velike pozornosti v literarni teoriji. A Sutherlandu se zdi pomembna. Kot človeška bitja smo po njegovem naravnani tako, da jih hočemo. Kot imamo »jezikovni gen«, imamo bržkone tudi »gen za zaključek«, refleksivno namreč interpretiramo svet z vidika začetkov in koncev. Sutherland se tudi pri tej temi sklicuje na Franka Kermoda: »Zakaj možgani, kadar budilka ob naši postelji tiktaka, vztrajno slišijo 'tik tak'? Razlog za to, pravi, je naša zasvojenost z začetki in še bolj zasvojljivimi konci.« 'Tik' je skromna geneza, 'tak' slabotna apokalipsa, trdi Kermode.
Verjetno eden najbolj intrigantnih pojmov v literaturi pa je pojem sloga. Vsi ga uporabljajo, redko kdo ga zna pojasniti. Gre seveda za način, kako avtor vtisne prepoznaven pečat svojemu pisanju. A kako se tega pečata dotakniti, kako ga sploh opisati? Podobno neulovljiv je kot DNK, ki nas nevidno določa. Je tudi v podobni funkciji, saj je s pomočjo sloga avtorja mogoče »izslediti«. Ameriški profesor Donald Foster je leta 1996 z aplikacijo postopka stilometrije dokazal, da je anonimni avtor uspešnice Osnovne barve v resnici novinar Joe Klein. Dejansko je Foster, ki so ga zato oklicali za lingvističnega forenzika, s svojim postopkom sodeloval pri več kriminalističnih preiskavah, med drugim je pomagal analizirati zapise Unabomberja, ki je pognal v zrak veliko zgradb.
Seveda pa ima razprava o slogu navadno eno samo resno vprašanje. Vprašanje kakovosti namreč. Imeti slog še ne pomeni imeti dober slog, dodaja Sutherland. »Potrebno je veliko časa, da začne človek igrati kot on sam,« kot je nekoč dejal Miles Davis.
Nagrajenci, trn v peti bralca
Avtorja vznemirja tudi vloga, ki jo opravlja sam, literarno kritištvo. To pomaga ločevati zrno od plev tudi tako, da podeljuje različne nagrade. Guardian je leta 2009 objavil poziv blogerjem, da nominirajo najslabšo knjigo desetletja. Četudi so novinarji najbrž pričakovali, da se bodo blogerji lotili Coelha in Koontza, nedvoumno slabih knjig, ju nobeden še omenil ni. Namesto tega – šok! – 892 respondentov se je skoraj soglasno spravilo na Bookerjeve nagrajence. Še posebno jim je v nos šel Ian McEwan, brez katerega skoraj ne mine tekmovanje za to prestižno nagrado. Na seznamu so se znašle knjige, ki so jim kritiki namenili bleščeče ocene v uglednih časopisih – tudi v Guardianu.
Pa komentarji blogerjev? SobotaIana McEwana: Čisto sranje. SramotaJ. M. Coetzeeja: Nerazložljivi značaji in slabi dialogi. ShajanjeAnne Enright (pravkar prevedena v slovenščino): Dolgčas, dolgčas, dolgčas. Linija lepoteAlana Hollinghursta: Huda zapeka. MorjeJohna Banvilla: Literarna onanija. Med Sutherlandovimi vrsticami je razbrati, da zelo dolga in resna razprava o kritiški avtoriteti pravzaprav ni potrebna. Kritik je lahko avtoriteta le skozi zvestobo bralcu in nepokorščino vlogi razlagalca in oglaševalca, ki mu jo skuša nadeti literarni sistem.
