Večina bralcev še vedno bere le tiskane knjige. Redki so povsem presedlali na elektronske nosilce knjige. Vse več pa je takih, ki tiskano čtivo ob priložnostih kombinirajo z branjem z ličnih tablic ali pa si nosilec digitalnih knjig omislijo zaradi dopustniško-popotniških okoliščin. Še pred časom je veljalo, da se Tolstoj bolje bere na kavču in da je tablica namenjena predvsem branju avtorjev, ki od svojih popularnožanrskih del imenitno živijo. Ampak ni nujno tako.
Zato smo tokrat vprašanja zastavili nekaterim znanim bralcem, ki posegajo po obeh medijih, saj nas je zanimala njihova uporabniška izkušnja. Za večino bralcev je namreč e-branje še vedno po malem uganka po malem nebodigatreba, verjetno pa ga obdaja tudi kar nekaj mitov, dezinformacij in čisto enostavno – dilem. Prva je gotovo, kako izmed množice različnih bralnih naprav izbrati sebi primerno. Naj torej orožje izbire postane namenski e-ink bralnik, tablični računalnik, morda pametni telefon? Ali drži tista malce starožitna, da se nam pri e-branju toži po fizičnem stiku s knjigo, vonju papirja, listanju strani? Kako je z zoprnimi odsevi na tablici sredi sončnega dne? Je elektronsko branje bolj utrudljivo in kako se na povečano količino branja z ekrana privadijo oči? Pa kakovost branja – več študij kaže, da elektronsko beremo manj vživeto in bolj površno. Je vse samo stvar privajanja in razlika med e- in t-knjigo čez čas postane nepomembna? Sta si medija res lahko ekvivalentna?
Sašo Dolenc, fizik in filozof: Zadnje čase berem skoraj samo še elektronske knjige. Glavni razlogi so, da so enostavno in hitro dostopne, praviloma cenejše, ne potrebujejo polic oziroma fizičnega prostora za shranjevanje in vse imaš ves čas pri roki, kjer koli že si. Največ sicer berem s tablice, včasih tudi s telefona in e-ink bralnika. Tablica mi ustreza, ker veliko uporabljam podčrtovanje. Sicer pa nisem opazil, da bi e-knjige doživljal kaj bistveno drugače kot klasične papirnate.
Andrej Hočevar, pesnik in urednik: Nisem knjižni fetišist ne fanatični apologet digitalnega napredka. Tisk je bil revolucija, paperback je pretresel založništvo – kdo bi jima danes še nasprotoval. Čeprav se je podoba knjige skozi stoletja bolj spreminjala od funkcij teksta, kvalitetna bralska izkušnja zabrisuje razlike. Tekstov ne berem na glinenih tablicah, temveč v knjigah, na računalniku, občasno na telefonu in pogosto na kindlu. Tam predvsem več proznih špehov, ker bi se jih sicer ustrašil. Da knjige dišijo? Fuj, prah. Lepa knjiga je super, a super redka. Kindle je zgolj še eno tipografsko razočaranje. Pač bolj praktično.
Ignacija J. Fridl, literarna in gledališka kritičarka: Najbrž bom izpadla zastarelo in netrendovsko, a osebno ne premorem elektronskih bralnih naprav. Vsi poskusi, da bi z njimi postala prijateljica, ko sem knjige poskušala prebirati na izposojenih bralnikih, so se za zdaj končali klavrno. Brala sem površno, pogosto se mi je zgodilo, da nisem vedela, kaj prebiram. Skratka, moje možganske celice elektronski medij očitno avtomatsko povežejo s hitrim prebiranjem dnevnih novičk, za kar računalnik redno uporabljam. Knjiga pa je predvsem moja jutranja in večerna prijateljica, povezana s tistim neprecenljivim trenutkom, ko se svet okrog mene za hip ustavi in umiri. Šele ko končno izključim elektronske vibracije dnevnega življenja, ko se znajdem v digitalnem molku, v tišini in samoti, zmorejo besede kot trajna, neizbrisljiva znamenja, odtisnjena na papir, osvojiti širino in doseči globino. Samo takrat, ko držim knjigo fizično v roki in prisluškujem njenemu šelestenju, začutim, da je beseda drugega ne le moj enakovredni sogovorec, temveč moj učitelj, ki me usmerja k razmisleku, spreminjanju in nenehnemu spoznavanju same sebe, k tistemu bistvu človekovega bivanja torej, h kateremu nas je nekoč – danes pa, žal, živimo v njegovi pozabi – nagovarjal napis v delfskem preročišču.
Luka Novak, pisatelj in založnik: Bil sem eden prvih uporabnikov tablice in Valentina (soproga Valentina Smej Novak, op. p.) se je delala norca, kakšni novotariji da sem nasedel, potem pa mi jo je postopoma zaplenila in nanjo začela brati vse, od Toma Wolfa do Huffington Posta, meni pa je kupila bralnik tiste prvobitne sorte, s sivim ekranom, češ, to je pa zate. Na njem sem prebral neki refleksivni roman, potem pa sem se ob mračnem zaslonu začel spraševati, kdo me ima tu za norca, medtem ko me je pri spanju motil ženin flashy ekran. Zdaj imam mini verzijo tablice in nanjo ne samo berem, ampak tudi vse napišem, obenem pa za knjige ne porabim prav veliko, saj je sodobna literatura dobra dobesedno le za vzorec, zato pa tem bolje izkoriščam Projekt Gutenberg, kjer po zaslugi bernske konvencije črpam iz brezplačne zakladnice starih mojstrov, od Manna do Freuda, ki jih študiram in označujem še natančneje kot na papirju, saj za to ne potrebujem ne svinčnika ne luči. Fiat lux!
Domen Savič, komunikolog: Izbira orodja za branje je vsaj v mojem primeru precej odvisna od lokacije branja. Na poti se še vedno najbolje obnesejo klasične žepne papirne izdaje, ki ne potrebujejo elektrike, se ne bleščijo v soncu in na letih ne predstavljajo teroristične grožnje (čeprav naj bi bile po Brechtu orožje!). Doma je situacija drugačna, tam se navajam na Amazonovo kindle aplikacijo na tablici samsung nexus 10, ki me je rešila nestrpnega čakanja na naročene knjige z Amazona. Cenovno se sicer za zdaj zadeva še ne izplača, je pa zato prihranek časa ogromen.
Boštjan Gorenc - Pižama, stand up komik in prevajalec: Bralnike imam razdeljene takole: kindle za knjige, ipad za grafične romane in knjige s slikovnim gradivom, za hiter fiks ob kakšnem čakanju pa iphone. Nisem fetišist na papir, ki zaradi medija ne bi mogel uživati v zgodbi, lažji bralnik pač utilitarno pretehta nad težjo buklo. Knjige, ki so mi res všeč, za osebno knjižnico vseeno kupim tudi v fizični izdaji. Predvsem zaradi še vedno neurejenega statusa e-knjig, ki jih imaš tehnično gledano samo v uporabi in se s prenehanjem tvojega uporabniškega računa razblinijo v digitalni ništrc. In ker bo otrok nekega dne moral delati herbarij.