Nagrajeno delo v splošnem upoveduje izkušnje tujosti in dvojnosti ter se napaja v Kneževićevi biografiji, ne da bi postalo avtobiografsko: avtor se je namreč leta 1995 iz Vojvodine preselil v Slovenijo in do izida svojega prvenca prehodil za pisatelja precej netipično poklicno pot. Kalil se je tudi na delavnicah društva Literatura, pobral dve nagradi na Proznih mnogobojih, leta 2012 dobil glavno nagrado literarnega natečaja radia ARS za zgodbo Soba ter svoje zgodbe bral na preštevilnih živih nastopih.
Poklici, ki ste jih opravljali, imajo na videz kaj malo skupnega s pisateljevanjem. Kaj človek po vašem mnenju najbolj potrebuje, da lahko napiše besedilo, ki odzvanja?Res je, gradbenik, potem varnostnik – to res ni blizu pisatelju. Ampak kateri so poklici, ki so blizu pisateljevanju? Diplomant primerjalne književnosti? Ali novinar? Ne bi rekel. Mislim, da mora to človek imeti v sebi. Za druge ne vem, zase pa bi rekel, da sem bil, preden sem začel pisati, predvsem opazovalec. Opazoval sem svet okoli sebe, ljudi in odnose med njimi. V nekem obdobju svojega življenja sem živel v Beogradu; veliko ur sem preživel na železniški in avtobusni postaji ter samo opazoval ljudi. Prisluhniti ljudem – tudi to znam. Zlasti tistemu neizgovorjenemu.
Na pisateljsko pot ste stopili razmeroma pozno; na kateri točki ste začutili poklicanost za literarno ustvarjanje?Še vedno si ne morem reči pisatelj, sem le človek, ki je napisal knjigo. V nekem trenutku mojega življenja se je hotelo izraziti nekaj, kar je bilo v meni; šlo je za neko notranjo potrebo. Ne vem sicer, ali so bile dotedanje življenjske izkušnje odločilne za to, da sem se odločil pisati, bile pa so zelo pomembne kasneje, ko sem že pisal zgodbe.
Koliko so vam nastopi v živo, stik z občinstvom, pomagali pri oblikovanju vaših besedil?Živi nastopi mi veliko pomenijo, kajti stik z občinstvom, z bralci, je neprecenljiv. Ko pišem zgodbo, seveda ne razmišljam o bralcu, tudi ne mislim na žirijo, ki bo morda nagradila to zgodbo. Samo zapišem tisto, kar čutim, na način in v obliki, ki se mi zdita v redu. Pri snovanju zgodb torej stik z občinstvom ni pomemben, mi pa ta pomaga, ko je zgodba napisana: kajti občutek, ko začnem brati in se občinstvo umiri ter začutim, da se tisto, kar sem napisal iz svoje duše, dotakne duše bralca – to je nekaj enkratnega.
Dvoživke iz naslova vaše knjige so verjetno priseljenci, katerih usode opisujete?Res je, v nekaterih mojih zgodbah so dvoživke priseljenci. Naslov Dvoživke umirajo dvakrat je sicer vzet iz zgodbe Miki ali šepavec na kolinah; gre za priseljenca v Sloveniji, ki pride v rodno vas obiskat starše. Junak te zgodbe najprej »umira« v Sloveniji, ko sliši, kaj vse se govori o Srbih, ko se vrne v rodni kraj, pa čuti, da ga »njegovi« zavračajo. Toda dvoživke niso samo priseljenci. Mati, ki zavrača smrt svoje hčere, homoseksualec, ki mora skrivati svojo spolno usmerjenost, ali otrok, ki zavrača dejstvo, da je oče zapustil družino... Mar nismo, konec koncev, vsi dvoživke? Ali nismo v svoji duši čisto druga oseba od te, ki jo vidijo drugi?
