Podobno deklarativnost, razpirajočo se v kompleksnost, opazimo tudi znotraj same zbirke. Takšen vtis pesmi puščajo zaradi domišljene stave ločil: misel/verz se praviloma zaključi s končnim ločilom, s čimer zameji siceršnje pomensko prelivanje, ki ga pesem zasleduje in ustvarja denimo z opuščanjem vejice, inverzijami, zaznamovanim besednim redom. Sočasnost, prekrivanje in prepletanje različnih ravni bivanja, od simbolne, imaginarne do telesne, soobstoj raznolikih zavesti je sploh ena od osrednjih tem zbirke: »V tej kaplji vode ni le voda / so voda zemlja ogenj zrak. / V kaplji vode ko neham premišljevati / vidim vodo zemljo zrak. / V kaplji vode ko ne opazujem / ogenj išče zemljo vodo zrak.«
Navedeni verzi dobro prikažejo izhodiščno presežno perspektivo, a je treba v istem hipu dodati, da nakazana metafizična povezanost v pesmih ne vodi (zgolj) v nedosegljivi ali abstraktni onkraj, temveč se skoznjo razodeva osebna zgodba, čutnost, telesnost govorke, a tudi drugih žensk, ljudi in bitij: »Toliko žensk je še v meni / in toliko spolov. / Rinejo skozi pokrov ki sem / ga zastavila s svojim telesom.« V težnji, da bi pesem in njena izpovedovalka prerasla intimno, tudi fizično zamejenost in sočutno segla k drugemu, drugačnemu, onkrajčloveškemu, ta prvenec ni unikum, iz podobnega nastavka dandanes denimo pišeta Jana Putrle Srdić in Tanja Badalič Volk, je pa Drevo delfin edinstven v orisanem pesniškem pristopu, zaradi katerega pesmi dobesedno vibrirajo od sočasne živosti – pomenov, pogledov, občutij, zaznav. Čeprav so socialni, ekološki, feministični, etični, protivojni poudarki močni in nedvoumni, pesem tako ne ostaja v enem okviru, temveč se vselej razrašča v skrivnost doživljanja in bivanja, »zgodba je lahko nejasna vsi pomeni prepleteni«.
Izstopajoča je samozavest (pišoče) govorke, ki je v pesmih ves čas navzoča, a ne dominantna. Gre za tip izpovedovalke, ki zmore osvetliti druge, ne da bi izbrisala sebe. Z nekakšno samoumevnostjo gladko prehaja tako med raznolikimi zavestmi in resničnostmi kot navsezadnje različnimi pesniškimi prijemi. Vendar kljub liminalnosti, prestopanju meja to ni triksterska figura, ne žene jo želja po izmikanju, temveč želja po razraščanju, zaobjemanju čim več sveta, življenja: »Tista mehkoba / ko se odlepi skorja intelekta / in je na drugi strani kjer je moja dlan drevo.« Pesem tako deluje hkrati zagonetno in ubrano, kot bi gledali Magrittovo sliko ali tisoče odsevov svetlobe na gladini reke. Enkrat bolj izstopi celota, drugič fragment, nekje metafora, simbol, spet drugje konkretnost (telesa), čustvo, zaznava, nekoč mimogrede preide v zdaj, tišina v besedo, tam v tukaj in obratno. V skladu s simboliko drevesa in delfina kot posrednikoma med različnimi sferami bivanja.
Zbirka Drevo delfin je navdih našla v knjigah, potovanjih, slikarskih platnih, različnih tradicijah in kulturah, predvsem pa v tesnem (tudi erotičnem) stiku s sočlovekom, naravo, živalmi in filozofijo, ki ne izključuje, temveč zavestno zarisuje v povezanost. Ena bolj vznemirljivih zbirk preteklega leta, nominirana za Veronikino nagrado, se v kompleksnosti izkušnje odmika od klasičnih prvencev, ki se na tematski ravni pogosto ukvarjajo s procesi individuacije in umeščanjem subjekta v svet, a lahko tudi v njej identificiramo nekaj pesmi, ki približujejo otroštvo, osebn(ostn)o formiranje, odhod od doma. Le življenjska pot izpovedovalke-bralke se zdi že dovolj dolga, da njena pesem zlahka odtava daleč v nedoumljivo in neizrekljivo, se brez bivanjske ogroženosti tudi vrne v (pre)tesno izhodišče besede in iz njega po principu spirale zopet razpre v nov krog, nov svet. Vmes pa je vselej priložnost, tudi za nas bralke in bralce.
