Pretekli teden smo poročali o razpisnih točkovnikih Javne agencije za knjigo (JAK), po katerih strokovne komisije brez ustreznega utemeljevanja točkujejo projekte in programe, ki kandidirajo za javno financiranje. Pri tem so nam na agenciji zamolčali dve sodbi upravnega sodišča iz let 2010 in 2012, ki pravita, da metodologija točkovanja ne zadostuje, če je ne spremlja utemeljitev dodeljenih točk po posameznem kriteriju. Sodbi sta plod tožb založnika Jožeta Piana, ki ga je zmotilo prav dejstvo, da dodeljene oziroma odbite točke projektu, s katerim je kandidiral za subvencijo, nikjer niso bile utemeljene.
Sodbi v novo luč postavljata besede direktorja JAK Aleša Novaka, ki je pretekli teden dejal, da »ni nujno, da je strokovna komisija v pisni obliki utemeljila podelitev točk za vsak posamični kriterij, saj k temu ni zavezana«. Pravilnik o strokovnih komisijah JAK in razpisno besedilo komisije k temu morda res ne zavezujeta, vendar pa bi komisija morala podrobneje utemeljevati, če ne želi kršiti zakona o upravnem postopku. Omenjeni sodbi namreč pravita, da odločbam JAK manjkajo utemeljitve oziroma jasne navedbe razlogov za dodeljene točke po posameznih kriterijih. To JAK narekuje 214. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki pravi, da mora obrazložitev vsebovati navedbo razlogov, ki narekujejo odločbo. Šele s tem bi se JAK izognila tudi kršitvi 237. člena zakona, ki pravi, da je ena od bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, kadar se odločbe ne da preizkusiti.
JAK tvega nove tožbe
Kaj sodba upravnega sodišča pomeni za javno institucijo, smo vprašali strokovnjaka za upravno pravo Gorazda Pereniča, ki pojasnjuje, da vsaka pravnomočna sodba sicer velja samo za konkreten primer, vendar je mogoče na njeni osnovi sklepati, da bi sodišče v podobnih primerih odločilo podobno. »Zato bi seveda pričakovali, da bo tožena stranka sodbo preučila, razumela pravne argumente sodišča in sodbo upoštevala tudi za podobne primere. Lahko bi se sicer zanašala, da bo pred drugim senatom istega sodišča dosegla drugačno razsodbo, in tvegala podobne spore tudi v prihodnje. Ni pa to pogosto in bi vseeno pričakovali drugačno ravnanje tožene stranke, še posebej ker gre pri sporih pred upravnim sodiščem za državne institucije, od katerih bi morali pričakovati zakonito ravnanje že samo po sebi in brez sodne prisile.«
JAK torej s sodbama, ki ugotavljata kršitev upravnega postopka, razpolaga že štiri leta, kar seveda poraja vprašanje, zakaj ugotovitev sodb ne upošteva pri izvajanju javnih razpisov z ustrezno prilagoditvijo načina ocenjevanja. Direktor agencije Aleš Novak potrjuje, da je najpogostejši razlog, da se njihove odločbe znajdejo pred sodiščem, pomanjkljiva obrazložitev strokovnih komisij. Na vprašanje, zakaj JAK ugotovitev sodb ne upošteva pri izvajanju javnih razpisov, ne odgovarja. Pravi pa, da je v danih primerih, potem ko je sodišče odločbo JAK razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovitev postopka, vsebinska odločitev ostala popolnoma enaka. Dodaja: »Obseg dela strokovnih komisij je zelo velik, JAK namreč izda okoli 500 odločb na leto, kar pomeni, da njihovo delo pogosto poteka pod velikim časovnim pritiskom.« Novak za razpise v letu 2015 napoveduje obsežnejše odločbe, ki bodo po posameznih kriterijih podrobneje utemeljene in prijaviteljem razumljivejše.
Na ministrstvu za kulturo se medtem ne strinjajo z našo oceno, da JAK sistematično krši ZUP, ker sta bili izmed okoli 2500 izdanih odločb le dve sodno razveljavljeni. Pri tem ministrstvo bržkone ignorira dejstvo, da so vse odločbe, kjer dodeljene točke niso utemeljene, v nasprotju z določili zakona, četudi se na odločbe prijavitelji ne pritožijo – vsaj izbrani prijavitelji za to gotovo nimajo razloga. Sicer pa tudi na ministrstvu podobno kot na JAK opravičujejo strokovne komisije: »Ker je načelo delovanja javnih agencij v osnovi usmerjeno v strokovno odločanje neodvisnih predstavnikov stroke v strokovnih komisijah, ki se dnevno oziroma poklicno ne ukvarjajo s procesnimi zahtevami upravnega postopka, občasno lahko pride tudi do pomanjkljivosti.«
In strokovna etika?
Zanimivo je dosedanje postopanje JAK in ministrstva. Četudi lahko utemeljeno sklepajo, da bi vsak zavrnjeni prijavitelj upravni spor zaradi pomanjkljivo utemeljenih odločb dobil, razpisnega postopka niso ustrezno prilagodili. Namesto da bi komisijam naložili utemeljevanje točk po kriterijih, na JAK komisije jemljejo v bran s pojasnilom, da delajo pod časovnimi pritiski, medtem ko se na ministrstvu sklicujejo kar na nevednost članov komisij glede procesnih zahtev upravnega postopka.
Problem je institucionalne narave in razkriva, kako se lahko institucije izneverijo svoji vlogi prvih varuhov pravnega reda, odpira pa vprašanje, čemu v zadevi tolikšna inercija in komu je netransparentno razdeljevanje javnega denarja v korist. Vsaj čudenja pa je vredno tudi pristajanje članov strokovnih komisij na golo točkovanje. Prav na področju umetnosti velja, da je njene rezultate nemogoče in neustrezno ocenjevati le skozi številčne parametre.
