Darja Korez Korenčan je dolgoletna kulturna novinarka RTV Slovenija, avtorsko vodi oddajo Opus, na področju glasbe je tudi širše angažirana, za kar je prejela Škerjančevo in Betettovo listino, podelili so ji tudi Jurčičevo nagrado. Je avtorica štirih glasbeno-dokumentarističnih knjig – Slovenski glasbilarski mojstri, Čarobni zvoki slovenskih orkestrov, Slovenske glasbene družine, napisala je tudi monografijo o maestru Antonu Nanutu.
V zadnjem času se posveča tudi pisanju za otroke in romanesknemu ustvarjanju. Pred najnovejšim romanom, Sopranistkine solze, ki je pred kratkim izšel pri založbi Artius, je napisala še dve družbeno angažirani deli, Posvojenec dveh žensk in Še vedno samska? – v prvem nastavlja ogledalo nestrpnosti do drugače spolno usmerjenih, ki jih srečuje v umetniških okoljih, v drugem pa se loti zgodbe o novinarki srednjih let, ki ima težave tako pri razkrivanju afer kot tudi v zasebnem življenju.
Operne spletke in Argentina
V zadnjem romanu ji je služil za navdih Teatro Colón v Buenos Airesu v Argentini, ki ga je kot novinarka tudi sama obiskala, predvsem pa je material črpala iz zakulisja umetniškega oziroma opernega sveta. »Zakulisno življenje lahko srečamo v vsaki operni hiši in je gledalcem skrito, gre pa za razne spletke med solisti, dirigenti, režiserji in umetniškimi direktorji, borbo za glavne vloge, za nastope na premierah, rivalstvo med mlajšimi in starejšimi solisti, lobiranje za nagrade in podobno,« povzema Korez-Korenčanova.
Le junaki romana so izmišljeni, vključno z glavno akterko Rahelo, operno primadono ljubljanske Opere. Ta je že v srednjih letih, to pa je tudi eden od razlogov, da na matičnem odru ne dobiva več najatraktivnejših sopranskih vlog, kajti v tem poslu je stas postal pomembnejši kot glas. Drugi pospeševalec njenega neizbežnega zatona je nezvesti soprog, sicer dirigent, ki na njeno mesto počasi ustoličuje rusko sopranistko – svojo ljubico. Rahela seveda še ni za staro šaro, koncertno nastopa po uglednih evropskih prizoriščih, potem pa dobi celo redni operni angažma v najuglednejšem južnoameriškem opernem gledališču Colón, kar v resnici doslej ni uspelo še nobenemu Slovencu.
Junakinja Rahela je odločena, da obrne nov list, ne nazadnje je za teater, kot je Colón, vredno na glavo postaviti celotno dotedanje življenje: sledijo ločitev, prodaja stanovanja, čustveno in materialno uravnovešanje odnosa s hčerko, ljubimec in selitev na drugo celino. Na odru kot umetnica doživlja uspehe, v zasebnem življenju pa se gradič iz kart začne rušiti. Tako zelo, da je ponovno pripravljena na selitev, tokrat nazaj v Slovenijo.
Realističen okvir zgodbe
Če je do tu romaneskna zgodba fiktivna, pa je okvir, v katerem se gibljejo akterji, resničen in zato tudi precej informativen; popisane so najpomembnejše značilnosti Teatra Colón, ki ga sicer uvrščajo ob bok Metropolitanski operi v New Yorku, milanski Scali, Covent Gardnu v Londonu in avstralski operi v Sydneyju. Veličastna koncertna dvorana ima nekaj manj kot 2000 sedežev. Drži tudi podatek v romanu, da so leta 1959 ob 200-letnici Händlove smrti v oratoriju Mesija na odru Teatra Colón stali kar trije Slovenci: dirigent Drago Šijanec, altistka Franja Golob in tržaški Slovenec Karel Košuta. In tam je nastopil tudi pianist Jože Osana.
Resnične v romanu so tudi bohemske četrti desetmilijonskega mesta, po katerih se sprehajata junaka romana Rahela in njen »latino« ljubimec José, sicer agent Teatra Colón, denimo znamenita cesta gledališč, tanga in folklore Avenida Corrientes, ki pozno zvečer zaživi z umetniki in intelektualci ter je na neki način podobna newyorškemu Broadwayu. Zanimiv je tudi podatek, da je v Buenos Airesu kar 46 gledališč.
V tem fiktivno-realističnem vrtincu umetničinega življenja pa je najmočnejša plat pripovedi odnosna, na kateri se odvijajo male in velike osebne drame, na trenutke kičasto lepe in že v naslednjem hipu kruto prizemljene, s podtonom, da niso večni ne slava, ne mladost in ne življenje. Umetniki včasih še težje živijo svoja življenja kot drugi; v soju žarometov in lastnih poglabljanj v umetniškost svojih interpretacij v zasebnem življenju pogosto ostajajo nesrečni, prevarani in na koncu osamljeni. Tudi glavna junakinja Rahela se pravzaprav nenehno sooča z minljivostjo, spolzkostjo odnosov, vrednot, trenutkov, prostorov, pričakovanj. Tako kot je značilno za Verdijeve ali Wagnerjeve operne junakinje, tudi operni junakinji v romanu vse do zadnje strani ni prizaneseno.