Da pa je lahko ustvaril tako prepričljiv roman, je moral za seboj pustiti verigo neuspelih literarnih poskusov; kot pravi, je bila na začetku Teles v temi nekakšna literarna impotenca, nezmožnost skovati fabulo, ki bi se spojila z drugimi osebnimi vprašanji. Ko pa se je to prekrilo, je pisanje »steklo nekako organsko«, dodaja. Lenko se je sicer mojstril v glasbeni kritiki, poseben odnos do glasbe je mogoče čutiti tudi v Telesih v temi. Trenutno ga še posebej navdušuje Lana del Rey, saj je umetnica, »ki ne cenzurira svojega jezika«. V tem sta si mladi pisatelj in mlada glasbenica prav gotovo podobna.

Prejeti kar dve nagradi za svoj romaneskni prvenec je redka dobrina. Kako to doživljate?

Ne vem… Svoja doživljanja, pretekla in trenutna, težko opišem s konkretnimi pojmi. So nekaj med zmedenostjo, hvaležnostjo, radostjo in začudenostjo. Roman je dosegel več, kot sem si kadar koli upal predstavljati, tudi v svojih najbolj egotripaških fantazijah.

Si lahko zamislite, da bi nad vašim prihodnjim delom pričela viseti tako vaša pričakovanja kot pričakovanja javnosti?

Da, ta problematika se mi je pred očmi narisala že tisti trenutek, ko so poleti na Rožniku izrekli moje ime, oziroma nekaj minut za tem. Dejstvo je, da bo vsako naslednje delo, ki bo izšlo pod mojim imenom, primerjano s tem. Na druge ljudi sicer ne morem vplivati, lahko pa vplivam nase. In bojim se, da bi nekoč prišel do točke, ko bi sam začel primerjati kakšno nastajajoče besedilo s Telesi v temi. Takšno razmišljanje je strup za kreativnost.

Vaša proza je v slovenskem prostoru precejšnja novost. Nikomur doslej ni uspelo o spolnosti pisati na način, ki bi bil enako razumljiv in analitičen, življenjski in filozofski. Vas ta tematika še vznemirja ali ste jo zaenkrat izčrpali?

Seveda, spolnost kot tema me še vedno zanima oziroma vznemirja, vendar opažam, da se je v zadnjih mesecih moj fokus preusmeril v sfere, ki so precej drugačne od tiste, v kateri biva roman Telesa v temi. Vedno bolj me zanima groba telesnost, surova grobost bivanja. Tista robustno-sluzasta dvojica, sicer znana iz teorije performansa: torej »biti telo« nasproti »imeti telo«. Seveda pa je način, kako vse te ideje in občutja preliti v literaturo, spet druga zgodba. Sicer pa v svojem pisanju opažam porast psovk, kletvic ter drugih tako ali drugače zaznamovanih besed. To so zelo močne besede; mantra in blasfemija imata navsezadnje skupni jezik; gre za isti tekst, a različen kontekst.

Vaš roman se ne zanima prav dosti za očete slovenske literature. Ste se vi osebno kdaj zanimali za svoje literarne prednike? Ste alternativni roman ustvarili namenoma?

Bolj ali manj – da. Oziroma nisem znal drugače. Sem namreč značajsko gledano precej samosvoj človek. Vodnarji pač čutimo nujo, da lulamo v veter. Takole je bilo: že kot otrok sem veliko bral; še preden sem znal brati, mi je brala mama. V osnovni šoli sem bral mladinsko literaturo, v srednji znanstveno fantastiko in fantazijo ter Stephena Kinga, na faksu sem s toliko večjim veseljem bral postmodernizem, kolikor se je pričakovalo, da bom spoznaval, denimo, ruske realiste. Skupni imenovalec vsega tega je, da ne maram, da mi kdo diktira, kaj bom bral. O »literarnih prednikih« pa… Mislim, da je to, kar počnemo na primer s Prešernom in Cankarjem, že prav patološko. Seveda, jezik je veliko, ni pa vse. Enako kot denar. Preveč se oziramo v preteklost in na frustracije ljudi, ki so živeli nekaj generacij pred nami; njihove tegobe prav mučeniško jemljemo na svoja pleča v upanju na košček identitete. Toda ta specifična identiteta, kot jo vidim sam, je mrtva. In ravno tu je čar identitete: tudi če nimaš jasno začrtane, jo še vedno imaš. Je v tranzitu in je fluidna, seveda, a zaradi tega ni nič manj resnična. Ko izstopiš iz ene množice, ne stopiš v praznino, temveč v drugo množico.

Kakšen je vaš odnos do učenja zdaj, ko ste dvakratni nagrajenec? Kdaj skromnost postane nekoristna?

Zanimivo, da omenjate skromnost. V procesu spoznavanja krutosti bivanja, o kateri sem govoril prej, me že nekaj časa preganja misel, ki se mi zdi potencialno precej sporna, a bom nedvomno pisal o njej. Meja med skromnostjo in hinavščino je skoraj neobstoječa. To so zelo dvoumni pojmi; skromnost je lahko hlinjena, hinavščina pa ni nujno zlonamerna; lahko je utemeljena, vendar pa so njena osnovna gonila drugim največkrat nerazumljena. Kot recimo v klasičnih zgodbah o herojih in zlikovcih: »negativci« imajo načeloma svoje konkretne razloge, da so to, kar so, heroji pa so največkrat heroji zgolj zato, da so heroji. Vendar pa vseeno in na povsem osebni ravni menim, da živim skromno; učenje »živeti« pa je proces, ki se nikoli ne konča. Skratka, da vam odgovorim: menim, da skromnost nikoli ne postane nekoristna. Je pa treba tudi preživeti. Fizično in psihično. Včasih te stvari pač niso kompatibilne.

Je postmodernizem aktivni horizont, znotraj katerega nastajajo tudi vaša novejša dela?

Niti ne. Oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot v Telesih v temi. Trenutno v ospredje postavljam telo in besedo, tudi fabulo, vsaj deloma. Je pa res, da se še vedno, pravzaprav vse intenzivneje, poglabljam v paradoksalnost pomenov, posledično pa tudi besed in narativov, kar mojega pisanja ne oddalji od postmodernizma. Prej ravno nasprotno.

Katero od postmodernističnih del je na vas naredilo največji vtis in zakaj?

Ko sem na fakulteti spoznaval postopke, značilne za postmodernistično literaturo, je bilo to zame pravo razodetje. Prvič sem videl, čutil in na lastni koži tudi doživel, da je literatura lahko tudi vitalistična. Ne retrospektivno in zgodovinsko gledano, temveč tukaj in zdaj. In zame. Z leti me je vedno manj privlačil eskapizem zgodb in v meni je nastala praznina, ki pa jo je sčasoma zapolnil postmodernizem s svojo pa-saj-ni-tako-hudo držo. Odrešitev včasih najdemo, ko se prenehamo otepati, brcati in kričati, temveč enostavno spolzimo dalje. Ko sem bral Žensko francoskega poročnika, se nisem mogel nehati čuditi. Isto se mi je zgodilo ob kratkih zgodbah Johna Bartha in še kopici drugih… Častno mesto pa zavzema David Foster Wallace z zgodbo Odrasli svet v dveh delih. To je nekaj najbolj bolečega, ljubečega in slovnično domiselnega, kar sem kadar koli prebral. Obvezno branje za vse, ki imamo težave ali frustracije s slogom.

V romanu Telesa v temi se nekajkrat pojavijo tudi zelo specifične glasbene reference. Kje se, če se, srečujeta vaša ljubezen do glasbe in literature?

Osebno dojemam glasbo kot zelo močan in učinkovit medij spoznavanja. In ena boljših lastnosti glasbe je, da lahko ob njenem poslušanju počnem kaj povsem tretjega, s tem pa umetnosti bolj odprem pot v podzavest. Vendar pa gre v mojem pisanju z navezovanjem na glasbo predvsem za citatnost. Poskušam ne ločevati med različnimi oblikami umetnosti, a nekatere me pač navdihujejo bolj kot druge. Večkrat ko uporabimo kakšen citat, in to v različnih kontekstih, več moči mu vlijemo. Določene misli, podobe, skupki besed tako postanejo več od vsote sestavnih delcev. Dovolj močan citat prične živeti svoje življenje; prostodušno se lahko sprehaja med umetnostmi.

»Hello darkness, my old friend,« prepevata Simon in Garfunkel, ki se pojavita tudi v romanu. Na začetku pripovedovalec omeni, da je žalost med človekovimi občutji nekaj popolnoma samosvojega. Zakaj je tema dobri stari prijatelj?

V temi se obdajamo s tistim, kar nam je domače, pa naj bo to prijetno ali pa neprijetno. To so scenariji, ki jih znamo preživeti, če citiram neposredno iz romana. Naše teme so si različne, a so vse enako temne, monolitne. Moja je nekakšna vseprisotna, neosredotočena žalost. Sedim in razmišljam, veliko truda moram posvetiti temu, da se ne počutim kot nekdo, ki si sam kuha črno kavo – metaforično rečeno, seveda –, medtem ko drugi pijejo mojite in skačejo napol nagi po terasah z bazeni. Pa tudi drugače: žalost pravzaprav ne služi ničemur. Je, razumsko gledano, povsem nepotrebno čustvo, a se v praksi izkaže za še kako pomemben dejavnik pri razvoju naših osebnosti. Mislim, da svojo temo še kar dobro poznam. Ona pa mene. Treba je ubrati zdravo vmesno pot. Tema je lahko zatočišče pred nevihto, lahko pa tudi zapor, mučilnica, grobnica.

Intervju Davorin Lenko pisatelj