Dela Roalda Dahla bi bila po ideji založbe Puffin pred izdajo pregledana s strani organizacije Inclusive Minds, ki bi iz del odstranila jezik, ki bi se na kakršenkoli način loteval vprašanj spola, rase, teže, duševnega zdravja ali nasilja. Posledično bi »sporne« dele odstranili ali spremenili, predvsem pa nadomestili besede debel in grd ter odstranili opise z uporabo črne in bele barve.
Poteza založbe Puffin je nemudoma sprožila odziv mnogih tako znotraj kot zunaj literarnih krogov. Eden najbolj glasnih nasprotnikov je bil z bookerjem nagrajeni Salman Rushdie, ki je opozoril, da »Dahl še zdaleč ni bil »angel«, vendar je urejanje, spreminjanje in predrugačenje njegovih del absurdno ter nesmiselno«. Novinarji časopisne hiše The Daily Telegraph so v romanu Čarovnice odkrili kar 59 sprememb, še več pa so jih odkrili v delih Čarlie in tovarna čokolade ter Matilda.
Nazadnje je založba sporočila, da bodo Dahlova dela izdali tudi v klasični obliki.
Za vsebino odgovorni avtorji
Tako kot vsa literatura je tudi Dahlova nastala v določenem času in prostoru, ki se je od današnjega močno razlikoval. In kljub spremembam jezika je spreminjanje besedila v politično korektne zapise poseganje v avtorsko delo. Ali je kaj takega možno zaslediti tudi v slovenskem prostoru, smo vprašali urednika Cankarjeve založbe Aljošo Harlamova, ki pravi: »Kaj takega se gotovo dogaja pri otroški književnosti že ves čas tudi pri nas. Najbrž sicer ne gre za tako velike posege kot v razvpitem primeru Roalda Dahla (čeprav je v Jugoslaviji prihajalo tudi do večjih posegov, zlasti ko je šlo za krščanstvo), ampak bolj za menjavo kakšnih poimenovanj, prilagajanje prevoda ali izvirnega besedila sodobnosti, sodobni senzibilnosti, spremenjenim družbenim razmeram. In vedno s pristankom oziroma celo sodelovanjem avtorja. To zadnje je vendarle ključno, saj gre za avtorsko delo, v katerega nihče drug ne more kar tako samovoljno posegati.«
Urednica knjižnih izdaj pri Beletrini, Špelca Mrvar pa dodaja: »Menim, da avtorice in avtorji sami odgovarjajo za svoja dela, ki postanejo del kulturnega spomina in kot taka nudijo tudi priložnost za premisleke bralcev o tem, kaj je primerno, žaljivo itd.« Urednice in uredniki, kadar gre za izvirno leposlovno delo, avtorje in avtorice sicer lahko opozorijo na določene vidike ali besede, vendar, kot pravi Špelca Mrvar, »ni namen urednikovanja, da bi spreminjali avtorjevo agendo. Izbira besedil, ki jih uvrstimo v program, pa je seveda stvar založbe.«
Ameriška kultura ukinjanja
Saga, ki se odvija okoli Roalda Dahla in njegovih antisemitskih pogledov na svet, zaradi katerih so njegovi potomci, fundacija in muzej pred kratkim izdali javno opravičilo, pa je preslepila večji problem cenzure in umikanja knjig s knjižnic, na kar opozarja tudi Aljoša Harlamov: »Zdi se mi, da smo primer Dahla napihnili do neprepoznavnosti, samo da imamo kaj govoriti o woke kugi in kulturi ukinjanja, medtem ko v ZDA vsak dan kakšna knjiga izgine iz kurikuluma, seznamov branja in celo fizično iz šolskih in splošnih knjižnic, po nareku konservativne politike in gibanj, ki jih politika ideološko napaja in finančno spodbuja, pa o tem ne slišimo toliko oziroma najraje čisto nič. Prej kot politična korektnost je problem literarnega brisanja manjšin in Drugega religiozno čistunstvo, popravljanje zgodovine in skrivanje negativnih pojavov v družbi v imenu nekakšne otroške nedolžnosti.«
Združene države Amerike se namreč niso ustavile le pri spreminjanju besedil, temveč so nadaljevale z napadom na same knjižnice in šolske kurikulume. Ameriški PEN je pred nekaj meseci objavil raziskavo, v kateri so zapisali, da so prepovedi knjig v javnih šolah v šolskem letu 2022-2023 eksponentno naraščale. Od julija do decembra 2022 je bilo prepovedanih kar 1477 knjig, največ s tematiko preizpraševanja spolne identitete. Največjo prepoved knjig pa so zasledili v zveznih državah Teksas, Florida, Missouri, Utah in Južna Karolina.
Pomen konteksta
Amelia Kraigher, odgovorna urednica Založbe /*cf., ki v slovenskem prostoru izdaja predvsem humanistična in družboslovna prevodna dela, pa pravi: »Veliki pisatelji Roald Dahl, Aghata Christie, Ursula Le Guin, Ian Fleming in drugi, ki so se znašli na tnalu te novodobne cenzure, so že desetletja tako vplivni in pomembni, da si njihove knjige danes zaslužijo samo najboljše prevajalce – nič več in nič manj kot to – in pa po možnosti tudi tehtne spremne besede, ki lahko njihova dela ustrezno kontekstualizirajo. To je največ, kar lahko uredniki naredimo za vzgojo, občutljivost in razgledanost naših bralcev.«
Kam se bo cenzura razvila, za zdaj še ne moremo predvideti, vendar je situacijo glede cenzure »spornih« del najbolje označil pisatelj Philip Pullman, avtor uspešnice Njegova temna tvar, ki o Dalovih knjigah pravi »Pustite njegovim delom, da izzvenijo – berite boljše pisce.«
