Kolektivno nezadovoljstvo potrebuje priročne grešne kozle za hitro žrtvovanje; lov na velike ribe pač terja premislek, organizacijo in predvsem – pogum. Ali pa fanatičnega vizionarja, le da tudi slednji najpogosteje grmi proti najranljivejšim tarčam, morda zato, ker želi prikriti, da tudi sam sodi mednje …
Kriminalna srhljivka Na čistem, druga iz serije Delta, se začne z granatnim napadom na nočni klub, priljubljen pri spolnih manjšinah manjšega finskega mesta. Odgovornost takoj prevzame skrivnostni Glasnik, ki svoje poslanstvo razglasi v tipičnem home made videu, posnetem v domači, primerno temačni in grozeči, liku primerno neventilirani kleti, in nato naloženem na youtube, kjer število ogledov bliskovito narašča. Kot številni žanrski fanatiki se tudi Glasnik sklicuje na božji vpoklic, citira Biblijo in poziva k poboju grešnikov, v tem primeru homoseksualcev, ter vabi somišljenike, da se mu pridružijo pri »očiščenju« družbe. Skoraj odveč je dodajati, da jih najde ravno med neonacisti: »Glasnik ni sam. Večina Fincev se strinja z nami – nekaj je treba spremeniti.« Sprememba pa je, v tem primeru, pogojena in mogoča le s kolektivno odobrenim nasiljem. Pravzaprav se zdi, da osrednja (in najboljša) točka romana ni toliko preiskovanje Glasnikovih ubojev, temveč osuplost glavnih likov nad dejstvom, da je v 21. stoletju atavistično sovraštvo še vedno lahko gonilna sila neke napredne družbe.
Absurdnost situacije avtor sicer podčrta z obilno rabo klišejev, ki bi jih bilo v bolj naklonjeni luči mogoče razumeti kot hommage. Začetek namreč v misli prikliče Harrisov Ko jagenjčki obmolknejo, nastavki za razplet pa segajo vse do Hitchcocka (le da zaradi kvarnikov ne smem izdati, katerega). Na čistem se bere kot kompilacija tropov tipičnih ameriških (sic!) srhljivk, v katerih se vse, kar je grozljivega, skoncentrira v kleti, le da ima tu (finska različica) vse tudi svoj pozitivni protipol. Homofobiji antagonistov se tako zoperstavi protagonist-travestit, ki istočasno izpolnjuje tudi vse tradicionalne predstave o moškosti in lepo dokazuje, da se navidezna, kulturno ustvarjena nasprotja ne izključujejo, temveč dopolnjujejo. Po drugi strani pa se Tuominen ne izogne klišejem o tragičnem otroštvu in sadističnem očetu, tako na strani antagonista kot protagonista, s čimer ju na simbolni ravni poveže in opominja, da se je vedno mogoče odločiti tudi drugače. In ker je antagonist predstavljen kot fanatik (čeprav se hitro izkaže, da ima njegova tragedija, kako predvidljivo, več opraviti z nasilnim, versko blaznim očetom), potrebuje za uravnoteženje tudi verskega prosvetljenca, pravega mučenika v podobi pastorja Mikaela Fredrikssona. Tudi nasploh so liki, bolj kot zgodba, močnejša plat romana.
Ker je Na čistem drugi del obsežne kriminalno-srhljive serije (trenutno šteje šest knjig), vsebuje tudi navezave na prvi del, Krvni dolg, ki je lani prav tako izšel pri založbi Litera. Navezave niso moteče in Na čistem se brez težav bere tudi kot samostojno delo; kar bolj zmoti, so ponavljanja in pasusi, ki bi jih težko opredelila drugače kot didaktične, in daljša mesta, ko zgodba pade v mrtvi tek. Roman pa se kljub temu dobro bere. Morda tudi zato, ker Tuominenova podoba finske družbe ni daleč od slovenske …
