Kavčič, ki se lahko pohvali z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti, je v ospredje svojih del postavljal drugo svetovno vojno in čas po njej. Kot je dejal v pogovoru za STA, so ga najbolj prizadela moralna vprašanja: od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka.
»S pisanjem se človek razbremeni notranjih napetosti«
»Zagotovo je bila eden od vzrokov, da sem začel pisati, tesnoba, ki sem jo nosil s seboj. Tisti, ki smo bili v otroštvu izpostavljeni vojni, nam je to pustilo posledice. Danes vemo, da gre za posttravmatski sindrom. S pisanjem se človek razbremeni notranjih napetosti. Soustvarja svet, ki ga obvlada in hkrati razrešuje notranje dileme, ki ga mučijo,« je še dejal ob prejemu nagrade.
V Dnevnikovem Objektivu smo februarja objavili pogovor z Vladimirjem Kavčičem: Resnico je treba sprejeti táko, kot je
Ob tem je dodal, da je šlo pri pisanju o drugi svetovni vojni za obsesijo, ki se je pozneje izkazala kot obremenjujoča in celo škodljiva: »Preveč sem se vezal na določeno obdobje, generacijo, njeno problematiko in bil premalo odprt za sedanjost. To se mi je posvetilo leto ali dve nazaj, ko sem bil član komisije za pisateljske štipendije Javne agencije za knjigo RS. Zadnjo se je potegovalo okoli 100 piscev, od mene mlajših 20 ali več let in ugotovil sem, da je njihov svet bistveno drugačen. Vprašanja, ki mučijo mene, za večino od njih niti ne obstajajo.«
Klasik slovenske literature
Kavčiča je literarna veda razglasila za klasika slovenske literature, vrh tega pa ga lahko zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst okličemo za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem, je v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade zapisal Alen Širca.
Izhodišče njegovega ustvarjanja je neorealistični slog s poudarjeno kritičnostjo, v to se vpletajo eksistencialistične prvine in modernistični postopki, zlasti pod vplivom Franza Kafke, pa je zapisano v Osebnostih, velikem slovenskem biografskem leksikon.
Čeprav se je kot avtor izjemno obsežnega literarnega opusa loteval tudi mladinske proze, drame in radijskih iger, si je svoj prostor v slovenski literaturi izboril z romanom.
Proglasil se je z romani
Med vidnejša dela Kavčičevega zgodnjega ustvarjanja zagotovo sodijo romaneskni prvenec Ne vračaj se sam, zbirka novel Čez sotesko ne prideš, trilogija romanov Tja in nazaj, Od tu dalje ter Onkraj in še dlje. Poleg tega pa je poznan tudi po delih, kot so Zapisnik, Pustota, Živalski krog, Veleposlanik na Kitajskem, Minevanje zla ter Prihodnost iz leta 2005. Leta 2012 je izšel njegov roman Od nikoder do nikamor.
Kavčič se je rodil 20. julija 1932 v Podgori, leta 1958 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Med drugim je bil urednik in direktor v založbi Borec (1960-1980) ter Republiškega komiteja za kulturo (1986-1990). Leta 1987 je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.
