Mark Livin piše leposlovna dela - njegov roman Riki in poti, ki govori o dečku z Aspergerjevim sindromom, je bil pravcata uspešnica - in neleposlovna dela, predvsem s področja psihologije; nagrajena je bila njegova knjiga S preprostimi besedami. Ukvarja se tudi z internetno umetnostjo in piše za internetni časopis The Village Ukraine, katerega velika branost je povezana tudi s tem, da je v ukrajinščini, medtem ko je bila še pred desetimi leti večina medijev v ruščini. Na začetku vojne je časopis pisal predvsem o vojni, zdaj pa govori o tudi kulturi in drugih dogodkih in tako sporoča, da vojna ni uničila življenja in vseh teh področij in da vsi upajo na svobodno prihodnost.
Življenje je seveda daleč od normalnega, ljudje so v nenehnem stresu, tudi v Kijevu tulijo alarmi in je treba v zaklonišča, a vojna z Rusijo ni le vojna za ohranitev ozemlja, ampak tudi kulturna in jezikovna, pojasnjuje tudi Ivan Baidak. Tudi on je uspel že s prvencem Jaz osebno Zate osebno, ki so ga prodali v 400.000 izvodih, nato pa še z romanom o težavah z družbeno izključenostjo Nevidni. Njegove kratke zgodbe so prevedene v šest jezikov. A danes se vse to zdi neka oddaljena realnost: »Vsi ves čas živimo z občutkom, da lahko vsak trenutek, ne glede na to, na katerem koncu države smo, vsak trenutek umremo. In vsak dan nam nekdo umre.«
Oba avtorja se v svojih delih lotevata ranljivih skupin, Aspergerjev sindrom pa ju je začel zanimati, ko sta ob reševanju testa za ugotavljanje sindroma ugotovila, da imata vse simptome, ki ju opisuje medicinska znanost: željo po tišini, po pobegu..., premnoge lastnosti, ki so del vseh nas. Baidak pojasnjuje, da ju je zanimalo predvsem vprašanje, kako razumeti svoja čustva, a problematika ljudi s posebnimi potrebami se je v vojni še zaostrila.
Nespodobno
Vse zapisano je nekakšen povzetek torkovega večera, za katerega pa podpisana težko 100-odstotno jamčim. Dogodek je bil namreč organiziran na način, ki je resda že simptom ljubljanske literarne scene, a zato nič manj sramoten. Organizator, slovenski PEN, je namreč dogodek odkljukal tako, da ga je ležerno umestil na vrt DSP ob hrupno Prešernovo cesto, s slabo delujočimi mikrofoni in voditeljem Igorjem Divjakom, ki je z deplasiranim izrazjem o ljudeh s posebnimi potrebami in z zbeganimi vprašanji očitno želel nekakšen prijazen klepet. Moderator ni znal ukrajinsko in je govoril v angleščini, Livin pa ne govori angleško, tako da se je – v duhu varčevanja, kakopak - Baidak, ki govori angleško, namesto v vlogi gosta znašel v vlogi Livinovega prevajalca. Prevoda v slovenščino pa sploh ni bilo, čeprav ga nalagata tako zakon kot spoštovanje občinstva. Ob meni je po naključju sedela sociologinja, Ukrajinka, ki petnajst let živi v Sloveniji. Je kdo pomislil nanjo ali na množico drugih Ukrajincev, ki bi to nalogo z veseljem in znanjem spoštljivo opravili?
Vse skupaj je tudi v gostih počasi povzročilo nekakšno nelagodje, tudi zaradi občutka, da je v zraku nekakšna hipokritska dušebrižnost, ki pa ne mara grobe resnice. A ta dva mlada človeka pač nista v položaju, ko bi hotela in zmogla razmišljati o lepotah kissingerskih in drugih gnilih foteljskih kompromisov za položaj, ki so ga je desetletja rokohitrsko kuhale ZDA, NATO in EU in ki so s svojimi potezami prispevale k Putinovi radikalizaciji. Če kdo, potem imata ta dva mlada človeka pravico do radikalnosti, do jeze. Njuno življenje se je sesulo, dobesedno visita med življenjem in smrtjo, in zato je najmanj, kar zaslužita, dostojna obravnava.
