Svoj 101. rojstni dan je tržaški pisatelj Boris Pahor včeraj ponovno obeležil slovesno: ob nedavni 90-letnici pisatelja, esejista in prevajalca Alojza Rebule je v ljubljanski knjigarni Konzorcij sodeloval pri predstavitvi ponatisa njegovega romana V Sibilinem vetru, nato pa je spregovoril še na odprtju znanstvenega simpozija o slovenski tržaški literarni šoli, ki ga je na njegovo pobudo organizirala Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana.
Tako je bil včerajšnji dan v veliki meri posvečen dvema prijateljema, ki ju druži pripadnost slovenski tržaški literarni šoli, razhajata pa se v pogledu na svet. Razlike med njunimi literarnimi in nazorskimi poudarki je povzel tudi eden izmed govorcev na simpoziju, italijanski literarni strokovnjak dr. Elvio Guagnini: »Pri Rebuli se čuti močna povezanost s transcendenco, versko tematiko, klasicizmom in humanistično kulturo. Pri Pahorju se kaže trdna volja za pričevanje o zločinih in krivicah v preteklosti in sedanjosti, velika pozornost do sveta mladih, pritiskanje k moralni revoluciji in boj proti nestrpnosti, hinavščini in nasilju, da bi se izognili – danes – novim tragedijam.« Poleg Guagninija so o različnih vidikih slovenskega literarnega ustvarjanja v Trstu spregovorili še dr. Marija Pirjevec, režiser Dragan Živadinov, filozof in fotograf dr. Evgen Bavčar, literarna teoretičarka in kritičarka dr. Tatjana Rojc ter mnogi drugi. Izraz L' École littéraire Slovene di Trieste (slovenska literarna šola iz Trsta) je sicer prva uporabila profesorica dr. Antonia Bernard, Slovenka, ki je delovala v Parizu, da bi z njim zajela ustvarjalnost slovenskih pisateljev v Trstu; sloves slovenske tržaške literarne šole se je še utrjeval z odmevnimi prevodi tamkajšnjih pisateljev v različne tuje jezike.
Kljub vsemu ostajata prijatelja
Boris Pahor je bil slavnostni govorec na obeh omenjenih dogodkih, torej tako na predstavitvi Rebulove knjige kot tudi na znanstvenem simpoziju; med drugim je spregovoril tudi o zbližanju in poznejšem razhodu s prijateljem Rebulo. »Spoznala sva se v času, ko je svet slavil zmago nad pošastnim principom uničevanja, a sta se zahodni in vzhodni dominalec spoprijemala tako glede usode Berlina kot usode Trsta – mesta, ki naj bi pripadalo zaledju, kot je bilo to vsa stoletja pred svetovno vojsko, a se s takšno rešitvijo po drugem svetovnem konfliktu zahodni zaveznik ni strinjal,« opisuje Pahor začetek njune skupne poti.
Prav z Rebulo sta začela ponovno oživljati slovensko književnost v Trstu. Pot sta skupaj nadaljevala pri reviji Razgledi, ki jo je vodil France Bevk, kar je bila, kot pojasnjuje Pahor, osnova za rast osvobojene književnosti in nastanka slovenske literarne šole v Trstu. Skupaj sta sodelovala še v Sidru, Tokovih in Zalivu, kjer sta »o književnosti sodila mimo uradnega socialnega realizma«. Njuni poti sta se ločili, ko se je Rebula preselil s Krasa in spremenil mnenje o preteklih dogodkih, saj je začel trditi, da ni bilo osvobodilnega boja, ampak samo revolucija; v tej točki se nista strinjala in tako sta počasi začela izgubljati stik, je razlagal Pahor, ki si je, kot pravi, lani zaželel, da bi ponovno nastopila skupaj, toda Rebula ga je zavrnil, češ da ju ločujeta svetovni nazor ter odnos do OF, NOB in revolucije. »Seveda kljub temu ostajava prijatelja,« pravi Pahor, ki ni mogel iti mimo svojega kritičnega mišljenja o odnosu Slovenije do Trsta: »Ljubljana in tudi Slovenija sta v Evropo prišli preko Trsta, a matici zanj ni niti malo mar.« Svoj razmislek je zaključil s tem, da še danes delujemo na slovenski način: »Vse tisto, kar pride priznanega od zunaj, priznamo tudi tu. Tako imamo v tujini že dolgo priznano slovensko literarno šolo v Trstu, šele zdaj pa je tako tudi doma.«
Skoraj že pozabljen dragulj
Roman Alojza Rebule V Sibilinem vetru je počasi že izginil s knjižnih polic, saj je izšel davnega leta 1968 pri Slovenski matici in pošel v nekaj tednih, ponovni natis pa je doživel šele zdaj, ob 90-letnici njegovega avtorja. S tem ponatisom so se pri Cankarjevi založbi poklonili še drugemu vidnemu predstavniku slovenske tržaške literarne šole, čigar delo obsega tako romane, eseje, pesmi, črtice in novele kot radijske igre, dramska besedila in potopise.
»Tudi to Rebulovo delo zaznamujeta iskateljstvo in poznavanje antike ter sodobnega sveta, ki sta glavni temi njegove literature. Sicer pa se je ukvarjal tudi z verskim vprašanjem, ki je predstavljalo bistveno vprašanje njegove eksistence, veliko časa je naklonil tudi vprašanju jezika, iskanju resnice in absolutnega,« je Rebulo in njegov opus na kratko predstavila dr. Tatjana Rojc, avtorica spremne besede. Ob misli na svojega nekdanjega profesorja je povedala še, da je v svoji učiteljski karieri vzgojil »veliko razumnikov med Slovenci v Italiji«, in dodala, da »njegovo delo ni samo romaneskno, ampak sega tudi na področje filozofije, teologije in zgodovine«.
