Ste si po malem vedno želeli napisati knjigo? Ste včerajšnji večer preždeli ob že hladni skodelici kave, ker vam tisti tretji verz v sicer solidni – toliko ste že samozavestni – prvi kitici nove poeme ni in ni odzvanjal prav? Vam je pes pojedel zvezek, v katerega ste v jesenskih popoldnevih zapisovali svoje prve literarne skice, pa imate zato zdaj izgovor, da jih nikoli ne boste pretvorili v kratke zgodbe? Vsaj sedemkrat na leto pomislite, da bi pustili monotono službo in šli med svobodnjake? Bi bil vaš najljubši poklic obiskovanje literarnih festivalov? Bi vam prijalo nekaj prijateljske podpore, ko se v samoti ponovno prebijate skozi trinajsto poglavje bodočega romana? Znate prižgati kresni ogenj? Ste nemara vzhajajoča pisateljska zvezda, ki ji do uspeha manjka samo še malce sreče? Dobrohotne kritike? Piljenja tehnike? Pravih poznanstev?
Pestra izbira delavnic
Rešitev obstaja! Jesenski čas ne slovi le po začetku osnovne in srednje šole, temveč tudi tiste literarne. Če preletimo le ponudbo že uveljavljenih tečajev poezije in proze, ugotovimo, da delavnic kreativnega pisanja pri nas res ne manjka. LUD Literatura pripravlja svoja tradicionalna srečanja pod mentorstvom pisatelja Andreja Blatnika in pesnika Uroša Zupana. V Oknih poezije Inštituta IRIU bosta nad pesniki bdeli Barbara Korun in Alenka Jovanovski, delo z njimi pa bo nadaljeval Peter Semolič. Miha Mazzini bo usmerjal delavnice kratke proze. Z mladimi ustvarjalci LGBT bodo v organizaciji Škuca delo nadaljevali Brane Mozetič (poezija), Suzana Tratnik (proza) in Vesna Lemaić (žanrska književnost).
Revija Mentor je aktivna skozi vse leto, saj organizira več krajših delavnic kreativnega pisanja, kjer se denimo posebej posvečajo samo mladini ali pa izključno mentorjem. Z njihovimi finalisti natečaja za mlade literarne talente Urška se bo tako v oktobru ukvarjal pesnik Zoran Pevec, mentorje bo v marcu vodila Nina Kokelj, učence Primož Suhodolčan.
Manjkala ne bo niti Beletrinina literarna šola, pesniške spretnosti mladih bo tam preizkušal David Bedrač. Posebnost Beletrinine letošnje delavnice pisanja proze je, da bo namenjena osebam z različnimi oviranostmi in težavami v duševnem zdravju. V prepletu umetniškega ustvarjanja in psihoterapije bo z njimi sodelovala Gabrijela Babnik. Mariborčani bodo lahko delavnice pisanja dramatike za otroke, ki jih bo v organizaciji MKC Črka vodil Rok Vilčnik, prav tako obiskovali to jesen. Celjani bodo dobrodošli v Celjskem mladinskem centru, kjer se bo v Literarnih kreativnicah z njimi mojstril Robert Simonišek.
Na delavnico tudi po kritiko
Ponudba je resda pestra, vprašanje pa je, ali je tudi raznolika. Andreja Blatnika, dolgoletnega mentorja na delavnicah kratke proze LUD Literatura, smo povprašali, ali je smiselno, da so delavnice kreativnega pisanja organizirane tako pogosto. Bi slovenska literatura nemara pridobila več, če bi bilo delavnic manj, saj bi se tam potem zbrali le najbolje pripravljeni? »Delavnic seveda ne more biti preveč, saj bi potem zvenelo, kot da ni v redu, če ljudje pišejo predobro. So tudi različno usmerjene, ene v vrhunske ustvarjalce, druge v rekreativne. Odlično je pisati, tudi če ne objavljaš, kot je odlično plavati, tudi če ne tekmuješ. Tudi moj koncept dela najbrž ne koristi in ne ustreza vsakomur. Seveda pa morajo biti delavnice kvalitetno vodene – kak ne ravno usposobljen mentor seveda ne koristi, pa še o pisanju samem ustvarja napačne predstave,« zatrjuje avtor učbenika Pisanje kratke zgodbe.
Dinamika, ki se ustvari med še neuveljavljenimi avtorji, tudi zaradi medsebojne pomoči in vrednotenja nastalih zgodb, je največja prednost dela v skupini. Blatnik poudarja, da tečajniki tam ozavestijo kreativne procese, ki oblikujejo dobro kratko zgodbo, hkrati pa se srečajo s podobno motiviranimi ustvarjalci: »Ne gre za v tistih krogih, ki razumejo življenje kot posel, tako hvaljeno mreženje, ampak preprosto za to, da iskrena informacija, kako počneš, kar počneš, ne more škoditi – lahko pa zelo koristi.«
Podobnega mnenja je mlada pisateljica Vesna Lemaić, ki je za prvenec Popularne zgodbe (2008) prejela več nagrad. »Še vedno sem kar gotova, da brez delavnic ne bi prišlo do moje prve knjige. Spoznala sem se z raznolikim spektrom slogov, tehničnimi možnostmi, z odprtimi perspektivami v pisanju in seveda z ostrenjem v samokritiki. Zame je bila neprecenljiva spodbuda mentorja in udeležencev delavnic. S socialnega vidika pa je bil pomemben stranski produkt delavnic gradnja močne delavniške skupnosti,« pove, potem ko se je sedem let preizkušala na delavnicah pisanja kratke zgodbe.
Nobelovca (še) nimamo
Fakulteta za humanistične študije v Kopru je pred tremi leti prvič razpisala program Uprizoritvene študije in kreativno pisanje. S tem je tudi Slovenija dobila svoj prvi samostojni študij kreativnega pisanja, saj se je bilo doslej slednjega mogoče udeleževati le v obliki seminarja ali izbirnega predmeta na različnih univerzah. Samostojna študijska smer in veliko število delavnic kreativnega pisanja nas nehote napeljujeta k temu, da upravičeno pričakujemo rezultate tega, tudi z javnimi sredstvi podprtega dela. Kako se učinki delavnic kažejo navzven? Mnogi delavničarji so se pri nas že dokazali, na nagrajenca mednarodnega kova pa še čakamo.
Marcello Potocco, predavatelj kreativnega pisanja na koprski fakulteti za humanistične študije, odgovarja: »Pričakovati, da bi tak študij ali pa delavnice kreativnega pisanja kalile trume literarnih nagrajencev in mednarodno poznanih avtorjev, bi bilo po mojem mnenju naivno. Mislim, da se to potrjuje tudi, če pogledamo stanje v tujini. Vsekakor pa bi od študija – poleg dviga standarda v pisanju – lahko pričakovali, da se poveča bazen tistih avtorjev, ki so za začetek sposobni napisati obrtniško spretno delo.«
Andrej Blatnik bolj optimistično vztraja, da v nasprotju s splošnim prepričanjem slovenski avtorji so mednarodno priznani. »Nobelovca med nami še ni, vendar ga nimajo niti literature v stomilijonskih jezikih. Če se primerjamo s književnostmi s podobno zgodovinsko usodo, recimo baltiškimi, pa nam gre kar dobro,« se ne da sogovornik. V dokaz navaja prestižno antologijo Best European Fiction, v katero je urednik Aleksandar Hemon uvrstil kar pet slovenskih avtorjev. Poleg delavničark Mirane Likar Bajželj in Vesne Lemaić je vključil še Draga Jančarja, Branka Gradišnika in Blatnika.
Študijski program, ki bi si ga mnogi želeli še vsaj v Ljubljani, v prihajajočem šolskem letu, tudi zaradi premajhnega zanimanja, ni razpisan. »Študentov je bilo okoli pet letno. Žal ta številka pri trenutnih načinih financiranja ni dovoljšna, da bi študij razpisovali vsako leto, zato smo se odločili, da ga bomo v prihodnjih letih razpisovali na vsaki dve leti,« pojasnjuje Potocco. Morda pa tako želenega nobelovca še nimamo, ker bodočim pisateljem godi piljenje veščin za nekaj jesensko-zimskih mesecev, za resen študijski angažma pa ognja zmanjka?