»Kamor koli pridem, samo sebe srečam, tako da si grem že na živce,« se je včeraj v Konzorciju pošalila Svetlana Makarovič. Velika poetesa slovenske književnosti zato res ne potrebuje predstavitve. Ko je včeraj občinstvu pripovedovala o svoji novi, antologijski zbirki pravljic Zlata mačja preja, ni odganjala otrok. Pa tudi sicer ne gre pozabiti, da jo bolj kot otroci jezijo odrasli. Ti jo, urbane legende na stran, poznajo predvsem po obširnem opusu poezije, ki že spada v slovenski kanon.
Če bralci njene balade označujejo kot temačne, veje iz njenih pravljic prijaznost. Boris A. Novak, pisec spremne besede k antologiji, pojasnjuje odnos med poezijo in pravljicami Makarovičeve kot soodvisnost, saj je le tako možno, da pesnica tako krvavih balad piše tako toplo literaturo za otroke. Dodaja, da je osrednja tema zbranih pravljic odhod navihanega junaka v gozd, težave pa mu v pravljičnem svetu pomagajo reševati živali.
Pravljični antologiji tako zlepa ne zmanjka preje. Niti se vlečejo skozi dve pesmi in 28 avtorskih pravljic. Ponovno si delimo lešnike s Sapramiško, kupujemo kruh pri Mišmašu, letimo s kosovirji, skovikamo s sovico Oko. Uredniški izbor sta poleg avtorice opravili še Jasna Merc in Irena Matko Lukan, zato se med najbolj znanimi klobčiči pravljic najdejo tudi manjši, a nič manj barviti, denimo pravljica Potepuh in nočna lučka.
Zadnji vozel doda zbirki ilustracija. Likovni urednik Pavle Učakar si je prizadeval, da bi bila prav vsaka stran knjige pisana. Sledi svojih barvic je v približno eni tretjini na novo ilustriranih pravljic pustilo devet ilustratorjev, štiri zgodbice je okrasila kar Makarovičeva sama. Poleg tega je avtorica izvabila iz občinstva največ nasmehov, ko se je nenadoma spremenila v Regico. V tandemu z igralko Janjo Majzelj nas je namreč popeljala v pravljični svet Korenčkovega palčka, ki išče pravo pot domov. »To je preprosto, kvak. Ko boš prišel domov, boš zanesljivo vedel, da si hodil po pravi poti,« smo izvedeli.