»Njena literatura v celoti in sploh njeno družbeno delovanje sta vedno odpirala prostor za druge in drugačne poglede, največkrat za poglede od spodaj gor, za napol mižeče poglede najbolj ranljivih, trpinčenih, prevaranih,« je o njej zapisal povezovalec pogovora Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe.
Svetlana Makarovič je dejala, da se sramuje samo nekaterih pesmi iz svoje prve zbirke. »Bila sem mlada, zaljubljena, trapasta goska,« jo citira Aljoša Harlamov. Njena veličina je ravno v tem, da nikoli ni izgubila izpovedne moči. »V prvi se vidita talent, muzikalnost, vidi pa se tudi naivnost. Nekaj pesmi je takšnih, ki govorijo o nekih mrtvaških lobanjah na mejah… Pa, daj no, daj, smrklja, bi si rekla zdaj,« se nasmeji pesnica. Po prvi zbirki je spoznala Gregorja Strnišo, ki ji je rekel nekaj pomembnega: »Ne izlij svojih čustev takoj na papir. Počakaj, da se umirijo. Ne piši žalostnih pesmi, kadar si žalostna. Počakaj.« In imel je prav. »To velja še danes. Če takoj, ko te nekaj hudega zadene, napišeš to na papir, iz tega ne bo umetnina. Bo samo izliv čustev in prav gotovo ne bo prišlo do bralca. Počakaj, da pesem odzveni v tebi, takrat jo zabeleži. Tako jaz jemljem poezijo. Seveda, Pirkovič bi jo pa drugače,« nasmeji publiko s svojo hudomušnostjo.
Veliko piše o čredah ljudi, ki so bolj dovzetne za najbolj bedaste ideje. O izgubi kritične individualnosti, empatije, o zaplankanosti pa tudi o fascinaciji s slovansko in slovensko mitologijo. »Moja nona je pela ljudske pesmi. Ta melodika, ritem, to je v meni prisotno ves čas, vse življenje. Še zdaj, ko berem pesmi, mi poezija poje.« Pravi, da je njena najlepša pravljica o Sneguročki, morda zaradi tega, kako se včasih iz strašnega, grdega izcimi nekaj lepega, ki pa na koncu tudi propade. »Včasih ko pogledam za nazaj in še enkrat preberem Sneguročko, se mi zdi res tako lep tekst, da kar ne morem verjeti, da sem ga jaz ustvarila.«
Prva ljubezen – Stalin
Leta 1945 je bila stara šest let, ko se je zaljubila v podobo moškega z velikimi brki na ogromni sliki. Seveda iz tega ni bilo nič, ko je podoba postala obraz resničnega človeka. »Moja prva ljubezen je bil Džugašvili, Stalin. Takrat sem sklenila, da ko bom zrasla, se bom z njim poročila. Zato sem se zelo pridno učila ruščino, v šoli sem bila najboljša učenka. Seveda je bila to retuširana fotografija. Vsi smo mislili, kako je velik, bil je pa meter in pol.« Kasneje je obiskala Moskvo, ki je bila njeno veliko razočaranje, saj sama govori knjižno ruščino za razliko od tamkajšnjih prebivalcev. Rekla je, da nikoli več ne gre tja. »V Kijev pa sploh ne. Tja naj gredo drugi.«
Makarovičevo so leta in leta razni pesniki in pesnice, posebej mladi, zasipavali z rokopisi. Ker ni vedela, kam z njimi, je nehala odgovarjati. A ko naleti na presežek, je nanj pozorna. »Odkrila sem en talent. To pa je hudičev talent. Preklet mulc. Ko bo njegova zbirka izšla, to bo pa šok. Pa ne bom povedala, kdo je.«
