Zdi se zapleteno – a drugače kot zapleteno tudi ne more biti, ko pa seme, s katerim je Tina Kozin zanetila pesniško rast, klije in klije. In zgolj klije. Tudi razrašča se, a v globel, v osnovo. Vsekakor gre za zanimiv pojav; njeno pesnjenje ni podvrženo etimološkemu imperativu, se pravi, da ne išče starodavnih konotativnih zaledij za sodobno vzrast, a še vedno ni toliko drugačno, da bi prepričalo. Prepričalo v smislu dodelanosti, v smislu neponovljivosti. Pa saj tudi ni namen teh pesmi, da bi bile zaprisežene avantgardnosti – šumenje je pač posledica vzroka, je pač sozvočje, je pravzaprav odmev, kljub silnim naporom, da se izsili lastno pot in lasten izraz.
V besedilu Razkosano je eno od pojasnil: »besed ne spajam / v svoj človeški šum. / z besedami spajam besede.« Pesnica je torej izvzeta, prepuščena skladenjski nuji, ki ji pripada. Na takšno pozicijo namigujeta tudi naslova, ki ločujeta besedila: prvi del ima naslov Zbliževanja, drugi Živa meja. Še boljši namig pa nudi dejstvo, da je zbirka Šumenja brez velikih začetnic. Edina aktivna vektorska komponenta je torej odboj, reakcija. Natančno določena smer v preobilju možnega postane lastna vzmet, lastna negativiteta. In zašumi, zaprasketa. Detekcija je edini fenomen, ki vzdrži, ki gre v spomin. Je zgolj knjiženje, delanje zaznamkov. In ugotavljanje s ponavljanji, kot v besedilu Razdalja: »zemlja ves čas seva / in tu se os vrti«. Vsekakor: v tretje gre rado.