Literarni festival Fabula bi bil nemara zgolj senca samega sebe, če bi kdaj ostal brez Proznih mnogobojev, kjer lahko vsakdo predstavi svoj talent in s svojo kratko zgodbo tudi zmaga. Predpriprave na letošnji finalni turnir, ki je bil v torek pod noč v areni ljubljanskega Pritličja, so potekale že februarja – v Celju, Ljubljani, Novem mestu, Kranju in Solkanu so se namreč najkorajžnejši sukalci peres pomerili v izločilnih bojih, ki so zgolj tri najbolj markantne iz vsakega kraja popeljali v marčevski finale.
Na pregled k sociologu
Na torkov večer je vladalo peklensko vzdušje; obsegalo je štirinajst razvnetih tekmovalcev (od teh kar tri s klobukom) in enega vrhunsko šegavega moderatorja (Boštjan Gorenc - Pižama). Težko bi preslišali huronsko ploskanje občinstva, ki je kričalo nekaj v smislu »literature, ne iger«. Kot uredniki portala Airbeletrina in zaradi iskrene vere v prihodnost slovenske kratke zgodbe so svoj kritiški okus na ogled postavili še trije člani žirije (Manca G. Renko, Katja Perat, Aljoša Harlamov), ki so se vidno potili od hudega pritiska literarne javnosti. Vsi prisotni so se torej zbrali s hudo žejo po rokovanju z dobro literaturo in glažih rujnih tekočin, katerih količina je bila pač odvisna od kakovosti slišanega.
Nad številom nastopajočih piscev bi lahko negodovali, nad monotonostjo slišanih kratkih zgodb pač ne. K tematski raznolikosti so prispevali literarno-enciklopedični prispevek o človeški ribici, presenetljiva literarna reportaža o kupovanju slovenske zastave, manjkala nista niti poduk o kršenju novinarskega kodeksa z zavajanjem bralcev ob promoviranju pomlajevalne terapije ter skrbno izdelana potencialna priprava atentata na predsednika stranke. Dobili smo brezplačne pogrebne konzultacije, prejeli napotnico za sociologa, v zgodbah večkrat užalili hipsterje, geje, nacionaliste, čefurje in slovenceljne, z grotesko v trinajstih kiticah smo obdelali celo Drnovška, Gadafija, Sadama in nakup vladnega falcona. Da vzdušje ne bi padlo, so poskrbeli še pisci proznih šlagerjev, ki ocenjujejo, da se občinstvo ne bo nikoli naveličalo zgodb s »panoramskim pogledom na njeno čvrsto gričevje«, romantičnih pogovorov o »slikarstvu, politiki in zdravi prehrani« ter praks BDSM. In najbrž imajo prav, tako vsaj nakazuje aplavz, ki ga je bil deležen eden od štirih veteranov proznih mnogobojev, osemdesetletni Blaž Šafarič, ki je simpatije žirije požel z ljubezensko zgodbo o »šahovski igri v postelji«.
V nenehnem iskanju robčkov
Samozavestni pisateljski borci branja niso vzeli za lahkotno opravilo, zavedali so se namreč, da občinstvo, ki skupaj z žirijo glasuje o zmagovalcu, ocenjuje tudi njihov nastop. Nekateri so tako brali nežno, drugi grobo, dva mlajša v pogovornem jeziku, izkušeni Maks Starc, ki je v Novem mestu bral v knjižnem jeziku, pa je iz rokava potegnil še zadnjega asa in nastopil v narečju.
Dežurni časomerec Pižama, ki je miroljubno bdel nad varnostjo publike, ki je v napadih smeha med brisanjem solza nevarno opletala s komolci, je po soparnih dveh urah vendarle napovedal vrhunec večera – razglasitev zmagovalca. Tretje mesto sta si razdelila Blaž Šafarič in Kal Dečman, le za točko ju je ugnal Dano Ličen, v noč pa je bogatejši za 800 cekinov najsodobnejše valute in vrsto novih prijateljev odkorakal Janez Grm, avtor kratke zgodbe Kapljica šnopsa, menda zgodbe z najmanj alkohola v slovenski literaturi. Za Ljubljančana je bila to že druga mnogobojska zmaga.
