Občutek ogroženosti zmeraj prihaja od znotraj, dobesedno, sploh v tistem arhetipskem smislu hiše kot prispodobe sebstva. Hiša, tradicionalno pojmovana kot varno zavetje, kot zatočišče pred še tako nevzdržno zunanjostjo, se v zgodbah argentinske pisateljice Samante Schweblin prelevi v srčiko razkroja. Družine se ločujejo, partnerji se razhajajo, medčloveški stiki se ohlajajo ali trgajo. V eni izmed hiš nekdo umre. Praznina, ki jo tematizirajo zgodbe, je pri Schweblinovi vselej povezana z izgubo, čeprav pogosto ni lahko razvozlati, kaj je tu izgubljenega. Prelom, s katerim se soočajo literarne osebe, je že davno izvršen, ključni elementi pa izgubljeni. Schweblinova opisuje drobce, ki so še preostali, čeprav ti ne morejo več povzeti celote.
Občutek izgube in izgubljenosti nasploh je istočasno pogojen z vprašanjem pripadnosti, ki presega prostorske koordinate – junakinje in junaki Sedmih praznih hiš so dislocirani, raz-meščeni, v smislu, da ne znajo več prepoznati, kje jim je mesto, niti v svetu niti v osebnih odnosih. V zgodbi »Nič od vsega tega« se zdi, da sta mati in hči zamenjali vlogi, podobno kot je v zgodbi »V tej hiši je zmeraj tako« sin prevzel vlogo očeta. V »Moji starši in moji otroci« se stari starši poistovetijo z otroki (ali obratno), ločeni partner postane v očeh oblasti spet aktualen (vsaj začasno). Če se prve tri zgodbe očitneje vrtijo okrog odnosov, se zadnje tri osredotočajo na intimnejše doživljanje dislociranosti. »Človek brez sreče« je tragikomičen obrat zgodb ugrabljenih otrok, čeprav vse do konca ni jasno, ali je mladoletna pripovedovalka razmeščena dokončno ali zgolj začasno, »Štirideset kvadratnih centimetrov« pa se bere kot poskus razumevanja, koliko prostora človek lahko – spet: začasno – zaseda, spoznanje pa spremlja zavest, da si celo te površine ni in ne bo nikoli zares mogoče lastiti, da je tudi ta omejena, izmerljiva površina zgolj v najemu. Da je zaporedje zgodb v zbirki dobro premišljeno, je sklepati po zaključni, naslovljeni »Ven«: zgodba, ki že po naslovu obljublja preboj iz klavstrofobičnega ozračja, se začne s tekom na svobodo – ni pa nujno, da se na svobodi tudi konča.
Posebno mesto v zbirki zaseda sredinska zgodba, prelomna: »Votlo dihanje« je prostorsko in časovno razmeščen popis bolezenskega napredovanja, kjer se zunanja praznina širi skupaj z notranjo. Kartonaste škatle, ki jih Lola v pričakovanju smrti polni s svojim življenjem, se istočasno polnijo tudi z njenim spominom. Vse več je škatel, vse manj je Lole, ki se postopno izvotljuje, dokler ji ne preostane le še seznam mehaničnih ukazov. Če je v preostalih zgodbah hiša, lastniška ali začasna, dom ali zgolj bivališče, nekakšna referenčna točka, glede na katero se liki vsaj približno orientirajo, ko iščejo svoje mesto v redu stvari, je tu znova v vlogi arhetipa, zrcala, ki odseva Lolino notranjost in postaja postopoma, tako kot njena lastnica, vse bolj podobna prazni lupini.
Praznina, takšna ali drugačna, Sedmih praznih hiš teži k vzbujanju nelagodja in to tudi doseže: začasno spodnese tla pod nogami, s čimer nakazuje tudi na njihove trhle, izmuzljive temelje, na katerih se je težko, zmeraj težje udomačiti.
