V soboto smo lahko spremljali, kako so se družbena omrežja spremenila v nekakšen zid objokovanja ob smrti Tomaža Šalamuna, do tistega trenutka gotovo največjega živečega slovenskega pesnika in zanesljivo enega najpomembnejših ustvarjalcev v slovenskem jeziku vseh časov. Šalamun, ki je prejemnik številnih domačih in tujih nagrad – Prešernovo nagrado za življenjsko delo je prejel leta 1999 – je bil doma izjemno cenjen, a njegovo slavo v teh krajih morda še prekosi status, ki ga je užival v tujini, še posebej v ZDA, kamor je prvič odpotoval leta 1970 in kjer je nato v kosih preživel del življenja, v zadnjih 15 letih predvsem kot učitelj kreativnega pisanja na ameriških univerzah.
Amerika, kjer je napisal polovico svojega opusa, ga pravzaprav jemlje za svojega, saj ga tam radi navajajo kar kot ameriškega pesnika. Med letoma 1996 in 1999 je živel in delal v New Yorku kot slovenski kulturni ataše, kar mu je pomagalo pri dokončnem uveljavljanju njegove poezije čez lužo. Danes je prevedena v približno 20 jezikov. Bil je pravi svetovljan, dve leti je živel tudi v Mehiki, in bržkone eden največjih promotorjev slovenske kulture, ki je za njeno prepoznavnost zanesljivo naredil več kot vsi organizirani kulturnopolitični projekti skupaj. Šalamun je eden redkih slovenskih priimkov, ki ga povprečen kulturno izobražen Američan izgovori pravilno.
Druid besede, naravni heretik
Četudi se pogosto poudarja njegovo zgodovinsko vlogo, prispevek avantgardnim gibanjem ter uveljavitvi pesniških modernizma in ludizma, velja spomniti, da je bilo njegovo pesništvo živo in prodorno celotno obdobje ustvarjanja, vse do danes. Zaznamovala ga je velika ustvarjalna energija. Od izida njegove prve zbirke Poker bo leta 2016 minilo pol stoletja in v tem času je Šalamun napisal in objavil skoraj 50 zbirk, v povprečju vsako leto eno. Kot pravi njegov pesniški kolega Milan Dekleva: »Tomaž Šalamun je bil druid besede. Svečeniki so, tako kot simboli, vedno razdvojeni, naravni heretiki. Tomaž je znal – v duhu ostrega modernizma, a tudi intuitivnega nadrealizma – gospodariti z jezikom in se z njim zabavati. Včasih je bil do jezika spoštljiv, drugič pobalinsko nesramen.«
Šalamun je zaslovel z nekaterimi močnimi pesniškimi sporočili (denimo s tistim o čiru na želodcu, ki ga dobi ob blodnji po zemlji naši), predvsem pa s poezijo kot sporočilom samim na sebi. Njegova poezija je bila vedno zavezana popolni osebni svobodi, življenju in igri. Iz njegovega jezikovnega stvariteljstva in podreditve jezika lastnim osebnim vrednotam izhaja priljubljenost tako med literarnimi teoretiki kot med ljubitelji poezije – v svobodi Tomaža Šalamuna se skriva popolna svoboda tudi za vsakega njegovega bralca. Njegov prispevek slovenski kulturi pa je prav v njegovem zavestnem odmiku od narodotvornega konteksta, s katerim je – paradoksalno – postal v nekem smislu njegov najbolj živi del. Knjiga Sto slovenskih pesnikov njegovo poezijo opisuje kot »nepopustljivo zagovornico duhovne sproščenosti.« Vsekakor jo je mogoče razumeti kot poetično izraženo nasprotovanje značilnemu slovenskemu drobnjakarstvu in ozkosrčnosti.
Vitalnost tudi iz stika z mladimi
Četudi so celo največji ljubitelji poezije Šalamunovi produkcijski silovitosti težko sledili, ni dvoma, da je njegovo pesništvo ostajalo navdihujoče. Predvsem za pesnike same. Šalamun je eden redkih kanoniziranih avtorjev, ki je ohranjal živ stik z mlado ustvarjalnostjo. Enostavno ga je bilo srečati na manjšem literarnem branju na Metelkovi ali na debitantski predstavitvi kroga kake nove literarne revije. Njegovo mesto v zadnjih letih je bilo med mladimi pesniki, ki jim je mnogim ponudil svoje mentorstvo in nasvete.
V literarnih krogih bi bil obveljal za zvezdnika, če ne bi bil njegov način komunikacije tako prizemljen, prijazen, sproščen, če ne bi bil tako pristopen, niti malo zaverovan v svojo veličino, po svoje preprost, četudi v besedah izjemno zbran in vedno relevanten. Bil je tudi izjemen sogovornik, ki je sicer rad pripovedoval zgodbe iz svojega razgibanega in pesniških srečanj polnega življenja, vendar je vsaj tako dobro tudi poslušal – in slišal. Nikoli ni tako žarel, kot kadar je govoril o poeziji kakega mladega pesnika, ki ga je ravnokar odkril in v katerem je prepoznal svetlobo.