Toliko o presežkih, roman je onkraj tega vendarle bolj primeren za branje v funkciji kratkočasenja. Iz njega namreč pri vseh luknjah in razpokah mezi njegova obrtniška perfekcija. Vse do mere, ko zgodba postaja banalna in predvidljiva. Kar so sprva spretno podtaknjena presenečenja, skrivnosti in intrige, se izteče v pregledno pojasnjeno psihopatologijo in disfunkcionalnost nekega zakonskega odnosa. Roman tako le v prvem delu uporablja trdo gorivo trilerja, v zadnji tretjini pa bolj ali manj vozi na hlapih. Zahtevnost branja najbolj dosledno signalizira popolna simetrija med tem, kaj zgodba bralcu sugerira, ter tem, kakšna je njena resnica. Roman sprva kot psihopata ponuja moža, Nicka, a za težji primerek se izkaže žena, neke vrste psihološko čudo narave, ki je sposobno vse leto podrobno planirati in nato zaigrati lasten umor zgolj zato, da bi v težave spravilo moža. Roman dobi čisto novo dimenzijo alegorije, ko se izkaže, da je alternativa pogubi moža pravzaprav ta, da ga ponovno čustveno priveže nase. Če roman v prvem delu prepriča s psihologijo, poskuša v drugem s psihopatologijo, a v vsakodnevni disfunkcionalnosti para, ki jo postopoma spoznavamo za nazaj, je več gonilnikov tega romana, ki mu proti koncu zaradi pojasnjenih vseh zornih kotov odnosa zmanjkuje sape. Zadnjih 200 strani je klasično žanrsko topih, posvečenih ekspoziciji šokantnega karakterja Amy, ki jo inteligenca vodi v samo osrčje norosti in psihopatije.
Četudi roman poganja napeta zgodba, je njegova skrita odlika jedek humor, ki je v prvem delu bolj tekstualen, v drugem pa situacijski. V tem, kako se par po epizodi z insceniranim umorom vleče skozi svojo permanentno krizo, je svojevrstna ironija, ki odslikava običajen način, na katerega se dolgoletni pari prebijajo skozi razmerja. Med ljubeznijo in sovraštvom je tanka meja, ki se jo pogosto prestopi, četudi redko s tako filmičnimi ekscesi.