Samota je spisana na način spominov, pri čemer se Frančič njihove kronologije ne trudi posebej urejati ali pojasnjevati. Dokumentacija dogodkov iz nekega življenja se v naključnem ritmu menjuje z dnevniškimi utrinki ter krajšimi esejističnimi razmisleki, podčrtanimi z značilno frančičevskim nazorom, da za poškodovanega posameznika ni prave tolažbe: »Vse te ponovitve ne spremenijo ničesar; ko te na veliko brcajo, si samo razsut, nič od velikih besed, da te tisto, kar te ne pokonča, naredi močnejšega. Popolna zmota, otrok pričakuje toplino in varnost, hlepi po trdnosti, preverja, uči se, srka vase. Enkrat za zmeraj.«
Na strani tanatosa v Samoti so bližnja srečanja s policisti in sodniki, pa nekaj popivanj, pa razhod s partnerko, ki za seboj ne potegne krivde – kolikor umira vse in umira vseskozi, ljubezen ne more biti izjema –, na strani konstrukcije in erosa pa stoji pripovedovalčevo literarno ustvarjanje. Pisanje se odvija v samoti in v nasprotju s prepričanji ni pobeg od »izpete in izrabljene igre« obžalovanja in razočaranja, ki skuša potopiti vsakogar, temveč je poskus resnicoljubnosti, poskus iskrenega soočenja z odgovornostjo biti živ; v Frančičevem primeru je pisanje enako ljubezni tudi zato, ker oba zase zahtevata veliko krpanja.
Težavi Samote sta nametanost in »utrujenost« njenih besedil: veliko jih mine hipno, ne da bi zares zarila v svojo vsebino ali jo izčrpala, in so zato precej nezavezujoča. Ob tehtnih nazorskih postavkah avtorja je to velika škoda. Knjiga bi potrebovala nekoga, ki bi znal presoditi, kaj je besedilo in kaj ni – to velja zlasti za dnevniške zapiske in lirizme, ki se zgostijo proti koncu knjige.
