»Zaustavitve upadanja knjižne kulture se ni preprosto lotiti in tega ne more storiti le založništvo, saj težava zadeva različne segmente družbe, od šolstva naprej,« ugotavlja Samo Rugelj. Foto: Borut Krajnc
Samo Rugelj: Sleherna knjiga je vesolje zase
Samo Rugelj je knjižni avtor in odgovorni urednik založbe UMco, predvsem pa poznavalec založništva. Nedavno je objavil in izdal knjigo Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja od Panike do Skalpela, v kateri je pripravil pregled najbolj prodajanih domačih knjig v tretjem tisočletju, ki kažejo na dramatično spremembo slovenske knjižne pokrajine v zadnjih letih. Ob prelomu leta smo se pogovarjali o stanju založništva pri nas.
Začniva zelo preprosto. Kako bi bralcem pojasnili, kdo je založnik? Kaj vse to delo prinaša? Kajti zdi se mi, da vsakdanji bralec pogosto enači urednika z založnikom.
Založnik je v splošnem tisti, ki kot direktor in/ali lastnik finančno odgovarja za poslovanje založbe. V manjših založbah, kot je naša, opravlja tudi vlogo urednika, ta pa ureja knjige, ki jih izdaja založnik. Založnikovo delo vključuje vse od zaposlovanja ljudi, od urednikov do prodajnikov, in razporejanja njihovega dela prek zagotavljanja sredstev za plače in splošne stroške delovanja založbe do izbora in potrjevanja knjižnega programa. Skrbi za promocijo in plasma knjig v kulturni prostor ter njihovo prodajo knjižnicam, njihovo prisotnost v knjigarnah, na sejmih, neknjigarniških lokacijah in tako naprej. Založnik je torej osrednji člen v življenju knjige, tisti, ki celovito poveže vse druge, na eni strani avtorje in urednike, na drugi pa prostore, kjer knjige vstopajo v stik z bralci.
Pogosto slišimo, da Javna agencija za knjigo krči finance na razpisih za založnike, da ni dovolj finančne pomoči in tako dalje. Ali založništvo v Sloveniji sploh lahko deluje brez dodatne finančne injekcije? Bi lahko založba preživela izključno s prodajo knjig?
