Matej Šurc in Svetlana Makarovič sta svoje protirežimske bodice prelila v verze in tako je nastala ostra, neizprosna, neposredna in šaljiva Vladavina muh. Najnovejša zbirka peklenskega tria se brez zadržkov loteva najvidnejših oseb, ki so blizu vladi Janeza Janše. V svetu muh se najde marsikdo, od Kurbanije, Koprive, Crème de la crème ministra, do tolste muhe Pirkoviča. »Vsega je kriv maček. Maček Kotik se je odločil, da bo pisal pesmi. Ker če jih Pirkovič piše, bo pa maček le kaj boljšega napisal. Tako je napisal tudi uvod. Prihodnost je na naši strani, se pravi na mačji strani,« pove Svetlana Makarovič. Vladavina muh je njena dvanajsta knjiga, ki je izšla v založbi Aleph. V zbirki je tudi pesem Utrip laži, ki jo je januarja prebrala na enem izmed petkovih protestov in ki jo bo morebiti spravila v tožbo z Jožetom Možino, kot namigne na tiskovni konferenci. Ob tem se je Matej Šurc spomnil anekdote, ko je na protestu, kjer tudi brezplačno delita svojo zbirko, do njiju pristopil pesnik Boris A. Novak. Rekel je, da so to kar ostre zadeve, in vprašal, ali ju že kdo toži. Na to je Makarovičeva odgovorila: »Upam, da se bo kdo našel.«
Ploden čas za satiro
Priljubljena pesnica je pred časom dobila pismo, pod katero se je podpisala gospa Joža. Ta se v njem sprašuje, kje je tista Svetlana, ki je včasih pisala tako lepe pravljice za njene vnuke. »Ni pustila naslova, sicer bi ji odgovorila, da je ta ista Svetlana tukaj, tudi tista s pravljicami. Povedala bi ji, zakaj je zdaj ta Svetlana tako posurovela in je postala tako prostaška. Gospa ne ve, kaj je politična satira. Politična satira nastane v hudih časih, vedno, kadar so ljudje v stiski. Takrat je čas in kraj za politično satiro.«
Ko sta se s Šurcem lotevala pesnjenja, nista skoparila niti s psovkami. »Videla sva, da argumenti normalnega razumnega sveta temu režimu nič ne pomenijo. Če ti nekoga odkriješ, da ima roko v marmeladi, jo da ven in reče: »Saj to ni moja roka, to je bila vaša roka.« Spet drugič reče: »Od kod vam pa ta marmelada? Ta marmelada je nekaj čudnega, to ste jo vi od nekod prinesli, sicer pa to ni marmelada.« Zmeraj obrnejo po svoje. V teh razmerah ne preostane drugega kot politična satira. Norčevati se iz njih, da imajo vsaj še poslušalci kaj od tega. Poslušalci se samo jezijo, razburjajo in delijo, tukaj pa se smejijo,« pove Šurc in glede Utripa laži doda: »Nekateri jemljejo zgodovino kot samopostrežno restavracijo. Vzamejo tisto, kar jim najbolj paše.«
Na zadnji strani piše, da je knjigo finančno podprl Zavod Jebešministra. Matej Šurc pove, da mu je zato nekdo rekel: »Veš, kaj, ta minister za kulturo je pa toliko dobrega naredil, da ne smete tako grdo delati z njim.« Šurc pa se je samo nasmejal: »Kako pa veste, da je to minister za kulturo? Piše Jebešministra. Katerega koli.«
Zadnja platnica je ovekovečena s citatom iz romana Sečnja, ki ga je napisal Thomas Bernhard, priljubljeni pisatelj Svetlane Makarovič, ki zaokrožuje sporočilo njune zbirke: Veliko zadovoljstvo občutimo, če doživimo, da je nekoga doletelo, kar je zaslužil, ko mu nekdo poočita nizkotnost in nesramnost in topoglavost in nekompetentnost ... In toliko bolj, če smo morali na to čakati desetletja. »Če se zgodi katastrofa na volitvah, bova izdala Vladavino muh 2,« je še napovedala pesnica.
