Povezujejo ju pripovedni postopki, organizacija pripovedi in pripovedni glas. Kot že pri Ajaccio se tudi pri Povej, napisala bom bralka sreča s prvoosebno pripovedovalko, ki se slabo počuti »glede toliko stvari« in jim želi v svojem življenju poiskati nov položaj, jih vsaj izraziti, če ne ravno na novo osmisliti. In tudi pripoved drugega romana, kakor pripoved prvega, okrog nečesa kroži. Prvič je krožila okrog izgube staršev v tragični letalski nesreči na vrhu korziške gore San Pietro, drugič se zavrti okrog Lejle D. Kres, bivše partnerice pripovedovalkinega partnerja L.-ja, s katero je po spletu nesrečnih okoliščin ponovno v stiku. Toda če je bilo enoličen, skoraj depresiven ton kroženja pripovedi v Ajacciu z nekaj blagohotnosti mogoče sprejeti kot izraz pripovedovalkine nepredelane žalosti, je ta metoda v Povej, napisala bom le še utrujena.
Podlaga izkušnji monotonije sta tako čas kot kraj romanesknega dogajanja – sklepno, zimsko obdobje epidemije covida-19, ko sta družabno življenje dušila delta in omikron, obdobje, ki ga protagonistka preživlja v hiši na obronku gozda – poglabljajo pa jo tudi pripovedovalkine osebne razmere, saj s spodbudo partnerja, zdravstvenega delavca na oddelku diagnostično-terapevtskega servisa v UKC, ostaja doma z otrokoma, brez dela in lastnega zaslužka. Pripovedovalkin svet se je zožil in to zožitev razširja s pisanjem ali, bolje, z zapisovanjem lastnih, sklenjenih misli ali zgolj pomenljivih besed, telefonskih klicev s staršema in znanko Maro, a najbolj izrazito s transkripcijo na telefon posnetih nočnih oziroma večernih pogovorov s partnerjem.
V pogovorih je razpoka med partnerjema več kot očitna: on je zaradi nenehnega srečevanja s smrtjo izčrpan in bi rad zlasti počival, ona pa ne more nehati govoriti (pisati) in Lejlo, potem ko iz telefonskega klica z L.-jem zadoni Lejlin »želim«, nenehno oživlja. Avtorica pripovedovalkino nenehno vračanje k Lejli že na začetku utemelji z: »Želja, se mi je zdelo, je najprej želja po življenju. In tam zunaj je bila ženska (…), ki si je v tem času dovolila želeti si. To sem hotela tudi zase. Ne vem, česa si je Lejla želela, tega mi L ni povedal, vem pa, da je njena želja vzbudila mojo.« Lejla naj bi bila pripovedovalki torej hkrati navdih in frustracija, toda avtoričina proza, najsibo na ravni sloga, ritma, strukture, forme, pripovedovalkine izkušnje z ničimer zares ne posreduje. Proza stoji ali, v najboljšem primeru, stopica na mestu; vsebina romana ne pozna izrazitih pospeškov ali odmorov in je, ne glede na dogajanje, odmerjena v nekoliko privzdignjenem, celo arteficialnem tonu, ki v strahu pred plitkostjo daje vtis, da prihaja od nekod zgoraj ali izza šipe. Branje romana Povej, napisala bom je zato podobno spogledovanju z abstrakcijami – abstraktnimi liki, abstraktnimi odnosi – s čimer ne bi bilo narobe čisto nič le v primeru, če bi se roman izrekel za njihovega zaveznika. Vendar se ne. Roman se, nasprotno, zaveže, da bo bralki približal neko konkretno junakinjo, njeno konkretno življenjsko zadrego, in ker te zaveze ne izpolni, bralko zlahka utrudi.
