V založbi Modrijan imajo bodisi zelo dobre hrvaške informatorje ali pa izjemen nos za kakovostne pisatelje, s potencialom, da postanejo nacionalne zvezde.
Tako so Hotel Zagorje Ivane Simić Bodrožić že tri mesece po prejemu najrelevantnejše hrvaške nagrade kiklop spravili na slovenske police. A ne gre za samo še enega izmed nagrajencev: za tem romanom se praši in bi se prašilo, četudi ne bi bilo prestižnega priznanja. Odgovor na vprašanje zakaj, je podoben tistemu v primeru Čefurjev raus! Gorana Vojnovića. Gre za knjigo, za katero smo samo čakali, kdo jo bo napisal: tema je vseprisotna, travmatična, aktualna, žgoča, njena obravnava pa pristna in enostavna, ne pa tudi plehka, tako da lahko knjigo bereta tako profesor kot branjevec na tržnici.
S Hotelom Zagorje smo namreč dobili prvo pričevanje o vojni, spisano iz perspektive otrok, ki so v njej odraščali. Je pripoved begunke iz Vukovarja, deklice, ki mladost preživlja v improviziranem begunskem hotelu pri Kumrovcu, stlačena na devet kvadratnih metrov, ki jih deli z mamo, bratom in vseprisotno mislijo na pogrešanega očeta. Toda Hotel Zagorje je daleč od še ene knjige o vojnem trpljenju. Je kraj, kjer se tragedija, tako kot je to ponavadi, meša z običajnim, banalnim, vsakdanjim, lepim, človeškim. So trenutki, ko je življenje "žur", četudi si begunka in imaš depresivno mamo, saj si pač stara 15 let in je vse, kar si želiš, to, da bi bila grunger, poslušala Nirvano in se poljubljala s tistim fantom trpečega pogleda. Hotel Zagorje je grenko-sladko poročilo iz zmešanega, porušenega in precej nenormalega sveta, v katerem so se na novo učili, kako "normalno" živeti.