"Poezija v knjigi, ki jo držite v rokah, se zaklinja v ljubezen, ki ostaja kljub grencu prvoosebnega lirskega subjekta še zmeraj (dvo)edina." Nemara povzroča takšno uvrščanje odbojnost, pa ni tako.
Pesmi, ovite z zvezdnim plaščem, stavijo tako na odbojnost kot tudi na privlačnost, celo zavezo. "Zvečer je avtoportret / lažji od pejsaža / težji od sanj." Takšno zagotovilo nudi pesem, ki je knjigo naslovila. A kaj bi s takšnim zagotovilom, kako naj se poniglavost odtujevanja in pritajevanja združi z zagotovilom, da bi bilo prav pritrjevanje tisto, ob katerem je valovanje še odnos?
Pesmi Pravljičar in Pravljica sta tudi v podobnem odnosu. Takšen odnos je pogojen z vabljenjem k vzpostavitvi polprepustnega priseganja na dejstvo, da je pripovedovanje zgodb lahko doseči na kar premnogo načinov, a niti eden ni tisti pravi. Vedno je namreč treba začeti znova, saj je pravljičnost stanje, kjer se lahko zgodi tako rekoč vse. Tudi kaj med vrsticami, tudi kaj med pripovedjo, a ne med pravljičnostjo, še manj med pesmimi. Pesmim se je pač treba posvetiti, jih vzeti za svoje, a si jih ne prilastiti. Marinka Poštrak pa si dovoli nekaj prilaščanja, kar pa nikakor ni dovolj za dosego tistega učinka, ki naj jih ima zastrtost. Ko pa je vse pod plaščem, pod zvezdami, ko pa mnoge pesmi narede obrat: dvignejo plašč in dvignejo zvezde. Sledi vznik novega, včasih celo pozabljenega odpeva.
Dolgopovedne pesmi, kot je na primer pesem Skodelica časa, napeljujejo na možnost, da bo nekoč in nekje spet drugače, spet tisto, kar stori, da čas mineva drugače, se pravi da ga je več, kot bi ga bilo lahko. In tedaj nastopi priložnost, da se izpove spet pozabljeno, morda odrinjeno čustvo. In tudi s pesmimi je tako. Nastopajo v dveh delih. V Deželi upepeljenega sna in z Luno v nizkem letu. Presunljivost, značilna za vse pesmi, se porazdeljuje v obeh delih na način, ob katerem se spet dogaja odnos, ki pa ni stik, ki pač ni združitev. Trditi, da so pesmi preizmuzljive, povzroča nelagodje glede smiselnosti, glede sporočilnosti. Pa spet nastopi pravljični čas.
Zagotovilo odličnih pesmi odpade. Ne odpada pa nadarjenost za vzajemno nizanje dobrote, plemenitosti s plahostjo, izzivalnih rešitev v smislu spletanja dvovenčja. Vse našteto pomeni, da so pesmi v zbirki Zvezdni plašč podvržene nihajočim silnicam. Preštevanje na dobre ali slabše, na odlične in manj dobre ter doštevanje k nepozabnim ni na mestu in ne velja. Velja pa prikritost. Tista stišana zmožnost dolgovezenja. In pa mladost, zagnanost. Mnogo poskusov za manjši izkupiček. Kako pa je s čustvenostjo? Odgovor je ob svitanju ali mračenju en sam. Je podložen s prebiranjem, a ne štetjem.