Naj bo povprečen junak slovenskega romana še tako dolgočasen, nepomemben, bled in izmuzljiv, vedno in brez izjem se jemlje resno. Golob po drugi strani odkrito priznava, da njegov junak nima povedati česa izrazito nujnega, sporočilno pomembnega, da nima niti prave zgodbe, da pa je pripravljen biti glede dejstva, da nima kaj prida povedati, vsaj zabaven. Pri šaljivcu Golobovega tipa pa vendarle ne gre le za to, da se ob vse zajedljivo obregne in bralca nasmeji. Pri humorju, ki ga razvija na trenutke že skorajda špartansko dosledno in obsesivno natančno, so pomembne vrednote, ki jih s tem spušča v turobno svečano okolje slovenske literature. Golob prizadevno smeši vse tisto, kar sodi med svete krave ali pa v splošni percepciji ni dovolj zanimivo niti za slabo šalo: angažirane intelektualke, humanitarne delavke, družabne večerje, proizvajalce smrdljivih sirov, sprehode zaradi sprehodov, ljudi, kompetentne na svojem področju, film Antikrist, ajurvedske čaje, poezijo, ki spominja na kuharske recepte. Take.
Sicer je bil Golobov prvi roman Smreka bukev lipa križ (2009) nekoliko bolj pripovedno motiviran in vsebinsko atraktiven. Prepričal je pisan nabor junakov v skici majhnih in velikih slovenskih patologij. Medtem pa Raclette prikaže povprečen dan v življenju brezposelnega junaka, ko smrdljivi sir in ekscentrični hišni ljubljenček napovesta totalno vojno njegovemu (ne)romantičnemu razmerju. A roman v splošnem pušča vtis, da mu je mar predvsem za junakovo vseenost in skuliranost. Vsiljuje se misel, da je vse skupaj del avtoterapije. Junak si skuša s svojo »udeležbo« v romanu povrniti samopodobo. Kdo pa ne bi imel dobrega mnenja o sebi, brezposeln ali ne, kadar je tako briljantno zabaven čisto mimogrede in povsem brez višjega smisla?