Slog njegovega pisanja je živahen, slikovit, čustven in obenem izzivalen, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije, ki ni čisto od tega sveta: vsaj rahel metafizični nadih obdaja celo najbolj sekularizirane junake. Ljubezen in izgnanstvo je avtobiografija, ki še kako spominja na Singerjeve romane. Tako kot njegovi tipični protagonisti je bil tudi sam posvetni intelektualec s koreninami v rabinski tradiciji, velik ženskar, a obenem zazrt v kozmična vprašanja.
Avtorja je najprej zaznamovalo okolje štetla, vzhodnoevropskega mesteca s skoraj izključno judovskim prebivalstvom. Svoje najzgodnejše spomine obuja z neponovljivo nežnim humorjem, a tudi s prirojeno izjemno sposobnostjo spominjanja, ki mu je desetletja kasneje v pisanju za pregnance pomagala obnoviti cele soseske za vedno izgubljene Varšave ter mnoge izbrisane vasi. Iz najzgodnejših let izhaja celo zanimanje za nerazrešljivo kompleksnost ljubezenskega življenja: mali Isaac je pred zaprtimi vrati radovedno vlekel na ušesa, ko so pred njegovim očetom rabinom sprti zakonci razreševali najrazličnejše razprtije. Zapletenost medčloveških odnosov se v njegovem pisanju vedno kosa s kompleksnostjo svetih knjig ter celo s kompleksnostjo vesolja, ki je prav v tistem času, polnem slutenj, še posebej intenzivno razkrivalo svoje skrivnosti. Singer z mističnim izročilom sicer ostro polemizira, vendar niti za hip ne pozabi nanj. Tako je tudi v njegovih romanih, kjer prepiru z ljubico sledi preblisk metafizične špekulacije, tega pa takoj prekine novo naključje, ki ne le preobrne pomen prejšnjega dogodka, ampak največkrat sproži tudi dodatno vprašanje, zastavljeno samemu nebu.
V Singerjevi ortodoksni družini se je vsak od sinov obrnil drugače: medtem ko je najstarejši brat Jošua odločno prekinil z vero (ne pa tudi z judovstvom), najmlajši Mojše pa postal gorečnik, preveč svetniški celo za službo v sinagogi, pa je Isaac kot srednji vse življenje ostal (ustvarjalno!) razpet med skrajnosti, kar je v njegovo pisanje vneslo dinamiko ter značilne kontraste. Najbolj pa ga je zaznamovalo dejstvo, da se je intelektualno ter ustvarjalno formiral ravno v turbulentnem času med obema vojnama in da je kaos, o katerem je pisal vse življenje, najprej doživel na svoji koži.
Avtobiografija se zaključi s prihodom v Ameriko (leta 1935) ter s pisateljsko blokado ob spoznanju, da literatura niti približno ne dohaja vse bolj zapletene resničnosti in vse bolj vrtoglavega razvoja dogodkov. Blokada se je, kot že vemo, kasneje karseda genialno razrešila, ostalo pa je spoznanje, da "je življenje na splošno, še posebej človeško življenje, sploh pa judovsko, en sam dolg poskus, da se nekako prerineš, pretihotapiš mimo sil uničenja".
In še za tiste, ki jih bo brzojavka čisto na koncu knjige že kar preveč spravila iz tira: Singerjeva prijateljica in njun sin sta preživela.