Oboje skupaj, globina in širina, ustvarja dinamično pripoved, saj so medosebni odnosi v romanu nekakšna majhna skleda velike zgodovinske mineštre, ki so jo med razpadanjem federacije kuhale jugoslovanske republike. Kot se staro- in mladojugoslovani tolčejo na političnem parketu, se v zasebnosti udarita stari in novi komunist (do danes zanesljivo nekdanji komunist in tranzicijski lump), z njima pa tudi silovito različni pogledi ne le na družbeno življenje, pač pa tudi na organizacijo poklicnega, družinskega in intimnega sveta. Seveda pri tem ne gre brez idealizacije novega načina razmišljanja in nediskretnih, a vendarle šarmantnih smešenj zablod starih, ki se še globoko v osemdeseta prepričujejo, da se lagodno življenje »bolj enakih med enakimi« z rento v hotelu Moskva, voljno tajnico, vedno polnim barom in smešno zajetnimi dnevnicami ne bo nikoli izteklo.
Šibka mesta romana so na njegovih dramatskih vrhovih. Drugi del je tako rekoč posvečen psihološki skrhanosti in zlomom glavnih junakov, ki se soočata z boleznijo sina. Ta čustvena gošča najbrž pripomore k temu, da avtorju mestoma zmanjka pripovedne raznolikosti: notranji svet trpečih staršev večkrat upodablja s patetiko in klišeji. Roman v aktiv postavlja predvsem oba moška glavna junaka, medtem ko je tretji nosilni steber pripovedi, ženski lik, nekako funkcijski, institucionaliziran za reševanje dilem patriarhata. Četudi je ves čas v središču dogajanja, je predvsem objekt partnerjevih in očetovih projekcij ter njunega samouresničevanja.
Travmatičen in solzav razplet bo verjetno premotil bralke, medtem ko si lahko literarni snobi moškocentrično perspektivo vedno razložijo kot avtorjevo karikaturo sveta, ki je bil in minil. Velja zamižati na eno oko že zaradi spretno poustvarjene zgodovinske dobe in psihološko prepričljivega sveta medgeneracijskega konflikta.