Če googlate še naprej, lahko kaj izveste o samem Luthru in luteranstvu, reformaciji in protestantizmu, cvinglijanstvu in kalvinizmu, medtem pa ste naleteli tudi na Primoža Trubarja, ki je, sledeč Luthrovem nauku, naj vsak vernik sam bere Sveto pismo v svojem maternem jeziku, »lubim Slovencem« dal prve knjige in z njimi podlago knjižnega jezika; nekatere Trubarjeve knjige so danes dostopne tudi v digitalni obliki.
V nasprotju z mnogimi drugimi državami, kjer se je protestantizem tudi po katoliški protireformaciji in 30-letni vojni obdržal do danes, na Slovenskem od luteranstva ni ostalo prav veliko, še največ v Prekmurju, kar je nekoč najbolj obžaloval Ivan Cankar: »Z napredkom reformacije se vzdigne visoko kakor nikoli poprej in kakor ne pozneje dolgih dvesto let kulturno življenje slovenskega naroda. Ko pa je ob koncu 16. in začetku 17. stoletja z ognjem in mečem divjal po deželi zmagujoči katolicizem, je izginil vsak sled mlade naše kulture in narod je bil pahnjen nazaj v najbolj črno temo,« pravi v spisu Trubar in Trubarjeve slavnosti, iz katerega je treba navesti še tole: »Štiristoletnica Trubarjevega rojstva je hkrati tristoletnica smrti mlade slovenske kulture — nasilne smrti ali bolje umora, ki ga je izvršil nad njo škof Hren po naročilu rimske cerkve. Ta dvojni spomin slavimo v letu, ko se dan za dnem jasno izkazuje, da je naš narod še dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena nego pa narod Trubarjev.«
Še vedno bolj narod škofa Hrena?
Še preden je v prvem letu samostojne Slovenije dan reformacije postal državni praznik (morda prav zato, da bi se Slovenci vendarle imeli tudi za »narod Trubarjev«), je leta 1986 v produkciji nacionalne TV nastala štiridelna nadaljevanka o Primožu Trubarju, iz nje pa še kinematografski film Heretik. Ta je med drugim dokazal, da 400 let po Trubarjevi smrti njegovi »lubi Slovenci« že govorijo lepo knjižno slovenščino, čeprav je sam Trubar najbrž ne bi razumel, kot smo tudi gledalci napenjali ušesa, ko smo Poldeta Bibiča slišali recitirati Trubarja v arhaični dolenjščini. In ko smo že pri filmu, ali ne bi bil že čas za kakšen remake, ki bi izhajal od Cankarjeve teze in scenarij razvil okoli vprašanja, ali smo res in še vedno »bolj narod škofa Hrena nego pa narod Trubarjev«?
Glede na zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na luteransko reformo (nemško razočaranje nad papeži, ki so bili kot Kristusovi namestniki tako malo podobni samemu Kristusu, trgovanje z odpustki, ki so jih celo škofi zaračunavali svojim duhovnikom za spregled greha, da imajo priležnice, in še veliko drugega), in glede na to, kako je sam Trubar v predgovoru k svojemu slovenskemu prevodu Nove zaveze leta 1562 opisal mizerijo katolicizma pred reformacijo, bi rekli, da je čas za takšen filmski remake kar pravi, vsaj z vidika lokalne situacije, v kateri nam je mariborska nadškofija dala lekcijo iz kapitalizma.
Akumulcija kot etična drža?
Vendar bi to hipotetično oziroma iz Cankarja izpeljano scenaristično vprašanje lahko zastavili tudi drugače, in sicer v luči knjige Maxa Webra Protestantska etika in duh kapitalizma (v slovenskem prevodu smo jo dobili leta 1988). Kako bi torej lahko zastavili to vprašanje? Seveda ne, ali ima duh kapitalizma na Slovenskem kakšno zvezo s protestantsko etiko, ko pa je ne more imeti, saj je od protestantizma na Slovenskem ostalo komaj kaj. Ampak: ali je prav zato, ker nima nobene zveze s protestantsko etiko, duh kapitalizma na Slovenskem kaj drugačen? Res je, da so Webrovo knjigo (izšla je leta 1947) že kritizirali, češ da dokazuje vzročno zvezo med protestantizmom in nastankom kapitalističnega gospodarstva. In res je, da Weber ne govori o protestantizmu nasploh, temveč se omejuje na njegove asketske oziroma puritanske sekte (kalvinizem, pietizem, metodizem). Toda pomembno je tole: da po Webru za kapitalizem od 17. stoletja naprej ni več značilen tisti način ekonomskega vedenja, ki ga določa pridobitništvo, profitarstvo, ker se je to razvilo že v »tradicionalnem kapitalizmu«, temveč ekonomsko vedenje, ki rezultira v reinvestiranje dobička v proizvodnjo. Duh kapitalizma po Webru torej ni nič drugega kot neka posebna življenjska in etična drža, ki kapitalista sili v nenehno reinvestiranje in akumulacijo. Nastanek te »drže« pa Weber izpelje iz doktrine zveličanja (predestinacije) v kalvinizmu in drugih sektah, ki je generirala »posvetno askezo«. Ta je prežela celoten način življenja posameznikov in družbenih skupin in se kazala na eni strani v porabniški askezi in na drugi v metodičnem izpopolnjevanju (etosu) poklica kot boguvšečnega dejanja. Dovoljeni sta bili tudi dobičkarstvo in pridobitništvo, vendar le v okviru izvajanja poklicne vloge, ne pa zaradi uživanja v bogastvu. Od tod ključna Webrova teza, da obstaja med religiozno reglementacijo življenja in razvojem racionalnega poslovnega duha (ali »duha kapitalizma«) tesna zveza.
Takšnih kapitalistov, kot jih opisuje Weber, na Slovenskem nikoli ni bilo, ne pod Avstro-Ogrsko, ne v kraljevini Jugoslaviji, ne v samostojni Sloveniji. Denimo, da imajo za to zgodovinsko upravičilo v izgonu protestantizma. Toda pravi problem je v tem, da takšnih kapitalistov tudi po svetu že dolgo ni več; in da so se Slovenci nalezli »duha kapitalizma« prav v njegovi zadnji, to je neoliberalistični fazi, ki pridiga »sveto trojico« privatizacije, deregulacije trga in sekanja socialne države.
V ogenj s slovenščino
Kolikor pa se ob dnevu reformacije le spodobi spomniti na Trubarja, bi evocirali le njegovo epizodo, ko so ga kranjski deželni stanovi leta 1560 poklicali za superintendenta slovenske protestantske cerkve v Ljubljano, kjer ga je ljudstvo navdušeno sprejelo. Dotlej je Trubar v Tübingenu že napisal prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik (1550), ter v slovenščino prevedel celotno Novo zavezo, leta 1564 pa je izdal Cerkovno ordningo, ki velja za njegovo najtehtnejše delo. To je zakonik, ki vsebuje obrednik, določila o cerkvenih službah, o razvoju slovenskega šolstva, pa tudi (če ne predvsem) zahtevo, da v cerkvi pridigajo, opravljajo bogoslužje in delijo zakramente v slovenskem jeziku. S to Ordningo pa je Trubar tudi posegel v pravice deželnega kneza, ki je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati. Iz Kranjske je moral bežati že leta 1547, ko je zaradi svojega luteranstva prišel v spor z ljubljanskim katoliškim škofom Tekstorjem, toda tokrat je Ljubljano dokončno zapustil in si v nemškem Derendignu zgradil hišo sredi vinograda. Trubarjev knjižni opus obsega 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini, toda večina jih je končala v ognju protireformacije. Tedaj je sploh zgorelo veliko protestantskih knjig, prizanašali so le Dalmatinovi Bibliji. Nato pa v letih 1615-1675 ni izšla nobena slovenska knjiga.