Lektorsko društvo Slovenije (LDS) si že od ustanovitve leta 1996 prizadeva za ureditev statusa lektorjev. Njihova Skupina za licenco se v zadnjih dveh letih pospešeno ukvarja z uvedbo lektorske licence, ki bi na podlagi preverjanja znanja potrdila lektorjevo strokovno usposobljenost. Pri prizadevanjih jih podpirata tudi Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Kakovostnega lektorja po mnenju vodje Skupine za licenco Kristine M. Pučnik odlikujejo hitro in natančno delo, pozornost pri branju, sposobnost strokovne obravnave in obrazložitve jezikovnih popravkov. A vsi bralci vedo, da lektorsko delo ni vedno brezhibno. »Ker danes v Sloveniji lahko lektorira vsakdo, ki ima pet minut časa, je kakovost tovrstnih posegov v besedila pogosto vprašljiva,« opozarja na problematiko Pučnikova. LDS skrbi poceni konkurenca z rdečimi svinčniki, ki v strokovnih krogih nima veljave, je pa priljubljena med naročniki, ki iščejo le poceni storitev. Ta znižuje vrednost in ceno lektorjevega dela, kar bistveno vpliva na položaj tistih lektorjev, ki se z lektoriranjem ukvarjajo profesionalno, ne zgolj priložnostno.
Še vedno nejasna pravila
LDS torej vidi rešitev v lektorski licenci in stalnem strokovnem usposabljanju. Pravilnik društva predvideva, da bi lahko k preizkusu za pridobitev licence pristopili kandidati z najmanj sedmo stopnjo izobrazbe ali bolonjskim drugostopenjskim magisterijem slovenistične ali katere koli druge smeri. Zaradi lektoriranja besedil s področja specializiranih strok je odločitev, da bi lahko licenco pridobili tudi neslovenisti, preudarna. Manj utemeljeno je pojasnilo, zakaj k opravljanju licence ne bi mogli pristopiti že vsi z opravljeno šesto, torej prvo bolonjsko stopnjo. »Licenčni sistem ne predvideva izobraževanja lektorjev, ampak predvsem strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje za lektorsko delo. Celovite osnove in izhodiščno znanje za to delo pa lahko lektor izkazuje z doseženo sedmo stopnjo izobrazbe,« vztraja Pučnikova. Kar v praksi pomeni, da je strojni inženir s sedmo stopnjo izobrazbe za lektoriranje bolj usposobljen kot slovenist s šesto.
Pravilnik prav tako predvideva zgolj triletno veljavnost licence. Lektorju bi se licenca samodejno podaljšala za nadaljnja tri leta, če bi z licenčnimi točkami dokazoval, da se je dodatno strokovno usposabljal, sicer pa bi mu prenehala veljati. Dejavnosti, s katerimi bi lahko imetnik pridobival licenčne točke, so povečini jasno opredeljene; najpogosteje gre za aktivno udeležbo na predavanjih in delavnicah v organizaciji LDS, pri čemer prijavnina po besedah Pučnikove za posamezno delavnico znaša 15 evrov za člane in 25 za nečlane. Na društvu pravijo, da se jim zdi tak sistem izkazovanja usposobljenosti za lektoriranje smiseln, da pa razprave na to temo še potekajo. Eden od predvidenih načinov pridobivanja licenčnih točk je namreč tudi zastopanje društva v javnosti, četudi ni jasno, na kakšen način lektor s tem dopolnjuje in izkazuje svoje lektorske kompetence.
Potreba po podaljševanju licence, ko jo lektor že ima, je vprašljiva tudi zato, ker LDS obljublja, da bo imetnike licence in njihove reference v pomoč naročnikom objavilo na svoji spletni strani. Pučnikovo smo vprašali, ali redne reference niso zadosten dokaz lektorske forme, a nas je pustila brez podrobnejšega pojasnila. Na morebitne očitke, da se želi LDS z uvedbo licenc na račun lektorjev zgolj finančno okoristiti, pa na društvu odgovarjajo, da za take očitke še niso slišali in jih strogo zavračajo. Ker so se v Skupini za licenco izognili tudi odgovoru o predvidenih stroških za izdajo licence, smo se za primerjavo obrnili na društvo, ki izdaja licence prevajalcem. Izdaja licenčne listine Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, ki je v danih pogojih najbolj primerljiva, stane kandidata 230 evrov.
Ministrstvo regulacije ne načrtuje
Ker nas je zanimalo, ali bi bila tovrstna lektorska licenca tudi državno priznana, smo se obrnili na ministrstvo za kulturo. Tam zatrjujejo, da s pobudo o lektorski licenci do zdaj niso bili uradno seznanjeni, niti niso bili povabljeni k sodelovanju. Po drugi strani Pučnikova omenja, da so se na ministrstvo z vprašanji o ureditvi formalnopravnega statusa licence obrnili že večkrat, a odgovorov niso prejeli.
Služba za slovenski jezik na ministrstvu sledi dogajanju v zvezi z licenco v kontekstu spremljanja aktivnosti, ki zadevajo jezikovno politiko. Na podlagi neformalno pridobljenih informacij se jim v zdajšnji fazi uresničevanje te pobude kaže kot »zanimiv poskus samoorganizacije zainteresirane stroke pri dvigu kakovosti lektorskih storitev«. Tovrstno licenco razumejo kot potrdilo o opravljenem preverjanju znanja pri organizaciji, ki je ustanovljena na podlagi stanovske in strokovne pripadnosti ter je zato nosilec določenih strokovnih vedenj. »Glede na opisane okoliščine ministrstvo ne more sodelovati pri regulaciji podeljevanja omenjenih 'licenc' in zato pri tem tudi ne more biti nadzorni organ,« dodajajo na ministrstvu ob vprašanju, ali bodo sodelovali pri morebitni regulaciji lektorske licence.
Društvo bi si v primeru uvedbe licence želelo zakon, ki bi predpisoval obvezno lektoriranje za vsa uradna besedila, pri čemer bi se kot lektorji smeli podpisati samo licencirani lektorji, ter obljubo, da bodo vsaj javne institucije zavezane zgolj k zaposlovanju lektorjev z licenco. Na ministrstvu uvedbe tovrstne obveznosti za naročnike lektorskih storitev ne načrtujejo. »Še posebej ne zato, ker so zares zaposleni lektorji že zdaj v manjšini in jih bo žal zares zaposlenih predvidoma samo še manj. Vsi preostali iščejo svojo priložnost in ponujajo storitve na prostem trgu. Na naročnikovi strani pa je, ali bo od njih zahteval kakovostno storitev ali pa bo z njihovim najemom ustvarjal zgolj videz o svoji jezikovni odgovornosti,« zaključujejo na ministrstvu.
Naročniki: Licenca dobrodošla
Utopično je pričakovati, da bo lektorje, ki storitve ponujajo po dumpinških cenah, trg dela izločil sam. Če bi imetnik lektorske licence storitve lahko ponujal zgolj pod pogoji cenika LDS, se lahko zgodi, da bo na trgu dela predrag, naenkrat prekvalificiran in še težje zaposljiv. Pučnikova pojasnjuje, da LDS svojih članov nikoli ni zavezovalo k objavljenemu ceniku. »Gre zgolj za priporočene cene za ponudnike lektoriranja in tiste, ki iščejo pomoč lektorja,« pristavlja.
Da pa bi imel od licence v prihodnosti vendarle lahko korist tudi lektor, dokazujejo odzivi nekaterih največjih naročnikov lektorskih storitev. V Mladinski knjigi pravijo, da novega lektorja najprej preizkusijo s testno lekturo. »Lektorska licenca bi pomenila, da se nam s tem ni treba ukvarjati, lektor z licenco bi imel pri nas torej prednost pred takim brez nje,« so spodbudni. Ob tem kot prvi pogoj izpostavljajo ustrezno stroge pogoje podeljevalcev licence.
Največji zaposlovalec na področju medijev in kulture, RTV Slovenija, pa previdno pojasnjuje: »Vsako dodatno dokazilo je pri presoji kandidatov seveda dobrodošlo, vendar če ni zapisano kot zahteva znotraj opisa delovnega mesta, ne more avtomatično pomeniti boljših možnosti za zaposlitev v primeru dveh kandidatov s sicer enako izobrazbo in izkušnjami.«
Se bodo lektorji, naročniki in bralci torej kmalu veselili licence, smo vprašali Pučnikovo. »Ko bo čas med lektorji, v slovenistiki, državi in družbi zrel za to,« so za zdaj diplomatski na LDS. Do nadaljnjega bo kakovost lektorskih storitev torej še naprej narekoval prosti trg dela.
