V uvodni besedi pogovora o razmerju med oblastjo in arhitekturo je Mateja Kurir spregovorila o arhitekturi kot tisti, ki v prostoru zasnuje podobo oblasti skozi različna obdobja na številne načine, od svetega do spektakla, od diktature do demokracije, od socialne politike do neoliberalnih investicij, pri tem pa spomnila na Foucaultovo tezo o razsvetljenstvu, ki je vzpostavilo družbo nadzorovanja in kaznovanja, izvrstno utelešene v Benthamovem panoptikonu, zaporski zgradbi v obliki prstana z nadzornim stolpom v sredini.
Ruševine
Filozof Mladen Dolar je nato opozoril na Freudovo metaforo arhitekture kot nezavednega in na dvojni vidik arhitekture: ta po eni strani razkazuje slavo, priča o oblasti, na drugi strani pa imamo ruševine, ki so ostanek objekta, manko, preganjanje. Prav ruševine so zato po njegovem mnenju boljša metafora nezavednega kot arhitektura, saj pričajo o minljivosti in tudi nestalnosti oblasti: »V ruševinah gledamo propad cesarstev, lahko tudi majhnih zasebnih cesarstev.« V zvezi s politično dimenzijo ruševin je Dolar citiral Volneya, ki je po francoski revoluciji leta 1791 izdal knjigo Ruševine ali meditacije o revolucijah cesarstev, v kateri je zapisal: »Koliko koristih naukov, koliko močnih in vznemirljivih premislekov nudite duhu, ki vas zna razbirati! Ko je bila še vsa zemlja zasužnjena in se je molče uklanjala tiranom, takrat ste prav ve razglašale resnice, ki so jih mrzili, in v tem ko ste pomešale posmrtne ostanke kraljev z ostanki zadnjega sužnja, ste naznanjale sveto dogmo enakosti.«
Ko se trg splošči
Dean Komel pa se je lotil skice, in sicer fenomenološke skice izvora arhitekturnega dela; skica pa je tudi osnovni element arhitekture. Zanimal ga je fenomen vrat, kot se kaže skozi Ravnikarjevo poslovno stavbo NLB; z njo je vlogo vrat na trg, ki so jo nekoč imeli vrtovi Uršulinskega samostana, prevzel kapital. Trg pa se je spremenil v ploščad. Vrata in vpliv kapitala je Komel analiziral tudi skozi prenovo slavnega newyorškega hotela Chelsea, ko so novi lastniki zavrgli stara vrata, ki jih je na smetišču našel neki brezdomec. Neka galerija jih je nato razstavila, jih prodala, denar pa namenila brezdomcem; najdražja, Dylanova, za 100.000 evrov. Enaka usoda profita, ki uničuje zgodovinski spomin, je doletela tudi ljubljanski hostel Celica.
Na vpliv neoliberalnega kapitalizma in ne politike na arhitekturo je opozoril tudi Douglas Spencer, ki ugotavlja, da za neoliberalizem subjekt, ki arhitekturo uporablja, »ni več razmišljujoči, politični ali kritično misleči subjekt, ampak zgolj še ekonomski subjekt: homo economicus, čigar afekte je treba upravljati, njegove navade in interakcije pa usmerjati k tistim oblikam obnašanja in nagnjenosti, ki naj bi bile spodbudne za tržno izmenjavo«. Arhitekti zdaj z multimilionarji sodelujejo tudi v novem, nadvse spornem osvajanju vesolja.
