V obdobju koronavirusa se je tudi v Sloveniji močno povečalo zanimanje za zvočne knjige, čeprav pravega trga še ni. Nakup in izposoja zvočnih knjig imata med bralci v tujini že dolgo tradicijo in zanimanje še raste. Na Švedskem so v zadnjem letu denimo prodali več zvočnih kot tiskanih knjig, kar se je zgodilo prvič v zgodovini, veliko zanimanje se kaže tudi v drugih državah Evrope in ZDA, poudarja Aleš Vesel, vodja trženja pri zavodu za založniško dejavnost Beletrina. So ena redkih založb pri nas, kjer že snemajo zvočne knjige ali jih izdajajo v sozaložništvu. Da bi lahko uspešno vstopili na slovenski trg zvočnih knjig, pa si morajo najprej zagotoviti dovolj veliko število naslovov knjig, kar zaradi zahtevne in precej drage produkcije poteka počasi.
Slepi izdali prvo zvočno knjigo
»Pri zvočnih knjigah, ki jih poslušamo, ne gre za potuho branju fizičnih knjig. Seveda so namenjene tudi tistim, ki raje poslušajo, kot berejo, ampak so tudi za tiste, ki radi poslušajo, ne samo berejo,« pravi muzikologinja Mojca Menart, vodja založniške dejavnosti ZKP RTV Slovenija. »Zvočna knjiga, avdio, podkast – ves ta slušni medij pušča več domišljije, kar ugotavljajo tudi nevroznanstveniki. Pušča ustvarjalnost in je manj obremenjujoč kot avdiovideo medij, kjer sta slušna in vsebinska dimenzija v zelo podrejenem položaju. Ko gledaš, marsičesa ne opaziš in ne slišiš. Očitno se procesi v naših glavah odvijajo zelo drugače, če poslušamo ali če gledamo.«
Za prvo zvočno knjigo so na Slovenskem poskrbeli slepi in slabovidni in stereotip, da so zvočne knjige namenjene izključno njim, je še vedno zaznati, čeprav je, kot rečeno, način branja, kot je poslušanje, čedalje zanimivejše tudi za videče. Slepi so za potrebe svoje knjižnice Minke Skaberne, ki šteje 104 leta, najprej knjige tiskali v »reliefni« brajici, leta 1958 pa so torej posneli prvo zvočno knjigo. Takrat se je snemalo na magnetofonski trak, tega je leta 1989 zamenjala kaseta, od leta 2006 pa se snema digitalno, na CD-plošče. Imajo sedem snemalnih studiev – po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah si lahko brez posebnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic zagotovijo tri zvočne izvode za lastne potrebe, interprete pa izbere komisija, v kateri so večinoma slepi. »Slepi imajo radi, da je besedilo prebrano tako, kot bi videči slepemu posodil oči. To pomeni, da interpreti berejo tekoče, z jasnim glasom, da pravilno naglašujejo zloge in imena, da znajo prebrati vezno besedilo ter da ne berejo preveč dramsko, dramatično,« pravi knjižničar Dušan Sterle.
Poleg formata mp3 je zanje zanimiv še format daisy za snemanje zvočnih knjig, ki je še bolj izpopolnjen, zahteva le posebno aparaturo, s katero lahko bralec navigira po tekstu, kot v klasični knjigi brska po straneh. V tem formatu imajo posnetih 400 naslovov, skupaj pa premorejo 7664 zvočnih zapisov. Medtem ko je Tolstojev roman Vojna in mir nekoč obsegal 57 avdiokaset, zloženih v velike škatle, je danes posnet na treh CD-ploščah. »Naši uporabniki največ berejo zvok, v brajici bere manjšina, čeprav jo imajo mladi radi in je tudi statusni simbol slepih. Zvočne knjige prihajajo iskat v knjižnico, še bolj utečeno je pošiljanje knjig po pošti, veliko izposoje je tudi na internetu prek sistema EIS,« še pravi Sterle.
Kakovost produkcije
Na trg zvočnih knjig pri nas sta denimo že zakorakali založbi Beletrina in Mladinska knjiga, založba Goga v nasprotju z omenjenima ponuja knjige tudi v izposojo (menijo, da se s tem bolje izognejo piratskim prenosom datotek). Že nekaj časa pa je v našem prostoru na voljo aplikacija audibook, kjer se distribuirajo zvočne knjige nekaterih naših in tujih založb. Toda vsaj v začetku so bili tarča kar nekaj očitkov zaradi slabe kakovosti posnetih knjig.
Na RTV Slovenija, kjer prav tako izdajajo zvočnice, imajo trenutno v prodaji 33 zvočnih knjig, od teh v digitalni izdaji dvajset, dve v obeh formatih (CD in digitalni). Kot javni zavod lahko zagotovijo visoko kakovost izdaj na več ravneh, saj sodelujejo različni deli hiše, pri čemer je pomembno tudi javno predvajanje v radijskih programih. »Kateri naslovi knjig so zanimivi, je stvar dogovora med uredniki in založbami,« pravi pobudnica snemanja zvočnih knjig in vodja založniške dejavnosti ZKP RTV Slovenija Mojca Menart. Ko so na televiziji začeli predvajati kriminalno nadaljevanko Jezero, je ideja padla še za zvočno knjigo. Dogovorili so se z založbo Goga, ki izdaja romane Tadeja Goloba, in hkrati ugotovili, da je med radijskimi poslušalci precej zanimanja za žanrsko literaturo. Ta je zdaj našla prostor med poslušalci Prvega programa, na programu Ars pa so v oddaji Odprta knjiga nedavno predvajali Jurčičevega Desetega brata (v sodelovanju s SNG Nova Gorica in v interpretaciji Iztoka Mlakarja). Sledila sta Fitzgeraldov Veliki Gatsby in trenutno Hiengov Čudežni Feliks, ki sta letošnje maturitetno čtivo.
Vodja založbe pravi, da za bralce besedil najraje izberejo kar prvorazredne dramske igralce, vsa besedila najprej opremijo fonetiki, na snemanjih sta navzoča režiser in tonski mojster, na koncu sledi še korekturno poslušanje s popravki. Besedila so različno zahtevna, denimo družinska saga Nitke življenja Marije Ahačič Pollak, ki jo je prebral igralec SMG Blaž Šef, je napisana v zelo poslušljivem jeziku, medtem ko so v romanu Čudežni Feliks Andreja Hienga (v interpretaciji Igorja Samoborja) stavki dolgi tudi čez celo stran, kar je potem zahtevno tako za interpreta kot poslušalca. Roman Rac, v knjižni obliki izdan pri Beletrini, so v zvočni obliki izdali na lastno pobudo. Ko je radijska režiserka Špela Krafogel z dramskim igralcem Radkom Poličem - Racem snemala radijsko igro, ga je prepričala še, da sam prebere svoj biografski roman (avtorice Petre Pogorevc). Eno zahtevnejših interpretacij je terjal roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, kjer je dramska igralka Saša Mihelčič po mnenju Mojce Menart izjemno uravnovesila čustvene dele drame; »s tem namreč puščamo poslušalcu, da bere oziroma posluša na svoj način, kar je izkušnja tudi pri branju tiskanih knjig. Zvočna interpretacija ne sme preveč obremeniti poslušalca, biti mora razmeroma nevtralna.«
Živahen trg
Mojca Menart še pravi, da se z zvočnimi knjigami v velikih državah že več desetletij ukvarjajo javni medijski servisi, kot so BBC, Radio France, nemški radio, trg je večdesetmilijonski. V Sloveniji pa je bilo do prihoda digitalne distribucije takšno tiskanje pravzaprav finančno nevzdržno. »Zdaj je seveda drugače, prihajajo različne pobude. V ponudbi imamo denimo dvojezičnega Levstikovega Martina Krpana in Cankarjevo Erotiko, ki bosta kot še nekaj drugih naslovov na pobudo slovenskega kulturnega centra v Berlinu lahko služila promociji Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu.« Besedili je v nemščini prebral in posnel v Nemčiji priljubljen filmski in dramski igralec Urs Remond.
»Ko kupiš avtorske pravice za knjigo, kupiš s tem pravice za tiskano izdajo, za elektronsko izdajo ali zvočno izdajo; lahko kupiš tudi za vse skupaj ali pa samo za dve vrsti izdaje. Do še pred nekaj leti so le redki naši založniki sklepali avtorske pravice za izdajo v zvočni obliki, kar je zdaj problematično predvsem za starejše knjige, saj je treba za ta del pridobiti pravice na novo,« pravi vodja trženja Aleš Vesel. Zadnja leta je drugače, zanimanje nedvomno narašča, čeprav raziskav pri nas o tem trgu še ni; sploh v obdobju korone naj bi razgibalo trg, zanimanje se je povečalo tudi za e-knjige.
Tehnologija je omogočila uporabnikom prijazne poti za branje, spremenile so se bralne navade, strahovi z zvočno knjigo pa so očitno podobni, kot so bili nekoč z e-knjigo, ugotavlja strokovnjak za trženje Vesel. Dejstvo, da je produkcija zvočne knjige še vedno precej draga, pa za zdaj ostaja. Javna agencija za knjigo zadnja leta sofinancira produkcijo zvočnih knjig, vendar subvencija pokriva le manjši delež produkcije. Zato je za založnike snemanje zvočnih knjig še vedno bolj izziv kot dobičkonosen posel.
