Ta uvod, ki je narejen »na off« – Jovanovića ob opisanem torej ne slišimo –, je dovolj, da si ustvarimo vtis o tej vsekakor zanimivi osebi, o kateri Boris Cavazza v dokumentarnem filmu med drugim pove: »Po svoje je zelo kontroverzna osebnost, zna biti zelo nežen, razumljiv, hkrati pa blazna žival.« Ali, kot je za Dnevnik dejal urednik Beletrine in dramaturg dveh dram, ki jih je Jovanović režiral, Mitja Čander: »Dušan je človek impulza. Hitro se razjezi v procesu nastajanja predstave v teatru, ali pa, če ima občutek, da se mu godi krivica.« Da je Jovanović človek temperamenta z izjemno energijo, potrjuje tudi Manca Košir, ki je v dokumentarnem filmu dejala: »On ima zmešano kri in taka kri je najbolj bučna, najbolj strastna.«
Najbrž največji slovenski, če ne kar največji ex-jugoslovanski režiser in scenarist (Rade Šerbedžija: »Če Dušan Jovanović nekaj dela, je to gotovo pomembno.«) se je rodil leta 1939, kar pomeni, da jih letos praznuje okroglih sedemdeset. Ta obletnica, ki jo je dosegel oktobra, se je lepo spojila z njegovo odpravo v New York, kjer je v Martin E. Segal Theatre Centru nastopil kot eden izmed akterjev vzhodnoevropske in srednjeevropske disidentske drame. Ob tej priložnosti je izšla antologija, ki je bila del razstave ob dvajseti obletnici padca komunizma v vzhodni in srednji Evropi.
Dogodek delo velikokrat nagrajenega avtorja locira v svetovni kontekst režiserjev in dramatikov. Temu globalnemu kontekstu je Lado Kralj dodal še časovno dimenzijo: »On je istočasno dramski avtor in režiser. To je relativno nenavadna redka dvojna nadarjenost. Če gledamo po zgodovini nazaj, sta takšna Shakespeare in Moliere.«
Dušan Jovanović se je rodil leta 1939 v Beogradu Nemki Emi in grškemu Srbu Ljubomirju, kar za odraščanje otroka gotovo ni zgodovinsko najbolj hvaležen trenutek. »Dušan večji del vojne preživi z babico Ano,« piše v svoji Skici za avtobiografijo, »nekaj časa pa tudi v Skopju pri teti Zori,« v mestu, ki je kasneje vplivalo na nastanek drame Osvoboditev Skopja.
Nekje v tem času njegova mati ogluši, starša se ločita, pri čemer se mama ponovno poroči z bogatim makedonskim trgovcem, oče pa s Slovenko iz Ljubljane in se zato s petnajstletnim sinom preselita v slovensko prestolnico, medtem ko mama ostane v Beogradu. V knjigi dopisovanj med Manco Košir in Dušanom Jovanovićem, ki je izšla leta 2000, v enem izmed pisem Dušan opisuje, kako je v domu za ostarele v devetdesetih obiskoval svojo takrat že senilno mamo, in pride do zaključka: »Takrat, ko me je najbolj potrebovala, me ni bilo.« Koširjeva zadevo obrne in pravi: »Ko si jo najbolj potreboval, je ni bilo.«
Kakorkoli, nekoliko nenavaden, zaradi samih okoliščin gotovo distanciran odnos mame in sina se zaključi s še bolj nenavadnim pogrebom ob njeni smrti: Jovanović potuje v Srbijo, tam zahteva njeno žaro in jo z vlakom odpelje v Slovenijo, kjer jo tudi pokoplje. Oče se v Sloveniji še dvakrat poroči in loči, Dušan dobi dve sestri, študira gledališko režijo na AGRFT in že v tistem času kaže izjemno nadarjenost za gledališče.
Vse se začne v začetku šestdesetih z dramo Norci, v hipijsko obarvanem času, vendar ostane ta drama zaradi »norosti« začasno neuprizorjena, sledijo ustanovitev gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev eksperimentalnega gledališča Glej in nastanek številnih dram. Kot v Literaturi piše Blaž Lukan, Jovanović »postane enfant terrible slovenskega gledališča in kulture, in to tako s svojim angažiranim gledališčem kot tudi z groteskno, tematsko in subverzivno dramatiko.«
Poroči se z Vido Zei, dobi sina, živijo na ulici Stare pravde 3, kjer se srečuje tedanja pisana druščina umetnikov in intelektualcev, med njimi tudi Lado Kralj, ki se poroči (in kasneje tako kot Jovanović tudi loči) z Vidino sestro Lado, Taras Kermauner, Karpo Godina, Manca Košir in številni drugi, tudi Milena Zupančič, ki kasneje postane Jovanovićeva življenjska spremljevalka in mati njegove hčerke. Iz tega začetnega obdobja je verjetno dvignila največ prahu uprizoritev predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (ki jo je pred tremi leti rekonstruiral Janez Janša). S tem mislimo seveda predvsem belo kokoš, ki je zakoljejo na odru. Dejanje osupla strokovna javnost takrat interpretira v dve smeri: ali naj bi šlo za konec gledališča, kot ga poznamo, ali pa, po drugi strani, vrnitev k obredju v sami igri. V rekonstrukciji Janeza Janše kokoš kakopak ni bila zaklana, že zaradi današnjih borcev za pravice živali ne, nasploh so se, kot v številnih kolumnah ugotavlja Jovanović, časi spremenili: »Nekoč si stopil v gostilno in tam srečal dvajset znancev, danes jih ne srečaš v celem mestu.«
Da kljub temu še obstajajo kreativni trenutki druženja in divjega veseljačenja (v pismih: »Kako živeti, ne da bi ušpičil kaj norega? Kako živeti brez nonšalance, brez dekadence, na uzdi pameti? Fej!«), potrjuje Mitja Čander: »Kadar ponoči ob kakšni pijači napol dionizično o nečem razpravljamo, dobimo kako idejo, naslednji dan povečini to pozabimo, ali vsaj želimo pozabiti, Dušan pa kliče že zjutraj ob devetih, od sedme ure za mizo, ko je po nekaj urah spanca šel že nekaj preverit in naredil dva koraka naprej.«
To je hkrati še en dokaz izjemne energije Dušana Jovanovića. Mitja Čander je med drugim še dejal: »Po nekem zelo napornem potovanju po Buenos Airesu, ko smo bili po tednu dni nastopanja in tudi veseljačenja vsi že zelo utrujeni, je bil Dušan tisti, ki je na letalu stresal šale.« Kot svojevrstna šala (najbrž predvsem zato, ker se Jovanović v politiko sicer ne meša – za Večer je nekoč dejal: »Jaz sem neuvrščen. Stojim sam zase. Tako imam občutek, da sem v dobri družbi.«) se je zdela tudi njegova poteza ob ameriških predsedniških volitvah 2008, ko je razpisal ljubljanske ameriške volitve, na katerih se velika večina volilcev še pred Američani opredeli za Obamo.
Jovanović, ki ni le zanimiva zmes režiserja in dramatika, temveč tudi predavatelj na AGRFT, kolumnist in po novem celo pesnik, ki bo, kot napovedujejo pri Študentski založbi, v kratkem objavil svojo prvo zbirko pesmi, ostaja eden poglavitnih kulturniških motorjev, »gledališka žival«, ki že skorajda pol stoletja pelje slovensko gledališče po vedno novih poteh, predvsem pa živa, energije polna oseba, nekakšen erudit, ki je vedno »s celim telesom pri stvari«, kot je dejal Čander.
Mimogrede: če se kdaj zgodi, da pristanete za isto mizo z Jovanovićem in, denimo, pridete v debati z njim do nestrinjanja in sledi tisto kriljenje z rokami, kot smo ga opisali na začetku, naj vas nikar ne skrbi – »Jovanović zna biti polemičen, a njemu je to kot del življenjskega pogovora, ne jemlje tega na tipično slovenski način, kot da je to že del napada,« pravi Čander –, kajti že v naslednjem trenutku vas bo morda pogledal, kot znajo povedati študentje AGRFT, z največjo nežnostjo in predanostjo, ki jo sogovornik lahko premore.
